Pojasnila niso nekaj, kar lahko pričakujemo drug od drugega, pojasnila so zgolj kurtoaznost. Zapomni si to. Nihče od nas ni dolžan nikomur nič pojasnjevati. Pojasnila so zgolj pripomoček za prelene, prezahtevne, za tiste, ki nočejo ali ne zmorejo brati signalov.
Pojasnila sledijo izjavam ali dejanjem. "Ne želim se več videvati s teboj." Kaj je tu še za razlagati? Kakšno razlago pričakuješ od človeka, ki ga ne zanimaš več? Kako bo razlaga "nimam časa za naju" ali "neznosno me dolgočasiš" spremenila dejstvo, da se noče več videvati s tabo? Bo spanec kaj lažji? S takšnim človekom sta od te izjave dalje tujca, zakaj bi dovolil ali hotel, da ti tujec nekaj pojasnjuje?
Pojasnila navadno niti niso resnična. "Gnusi se mi tvoje nemarno srebanje juhe" navadno raje zamenjamo za pojasnilo "zdi se mi, da oba potrebujeva malce svobode", za pojasnilom "poglej se, kakšna si, tvoje življenje je en navaden kaos" pa se lahko skriva "neskočno te ljubim in dejstvo, da te ne morem prikleniti nase, mi razžira možgane." Vidiš? Pojasnila, ki ne pojasnijo ničesar.
Pojasnila so osebna mnenja tistega, ki pojasnjuje. "Zdiš se mi neumna", "zdi se mi, da mi ne posvčaš dovolj časa", "ona se mi zdi lepša kot ti" ne povedo ničesar o tebi, ki ti je pojasnilo namenjeno. Lahko si vrhunski strokovnjak za britansko zgodovino, pa je tisti, ki ti pojasnjuje pač nobelovec za fiziko. Lahko mu posvečaš 4 ure na dan, pa bi on rad, da mu jih 10. Lahko si lepa, prijazna in zabavna, pa mu je bolj všeč zadirčna blondinka v fotokopirnici. Pojasnila ti po nepotrebnem kradejo notranji mir.
Pojasnila so zgolj kurtoaznost. Ničesar nam ni potrebno razlagati. In ničesar nam ni treba vedeti. Lahko se delamo, da se ni nič zgodilo.
Kakšna čudovita serija, kaj serija, ep naključij naju je postavil, umestil na isto točko ob istem času v tem velikem vrtincu kaosa. Kakšno naključje je povzročilo veliki pok, ki je napihnil to veliko veliko prostranstvo in po njem razneslo prah, ki se je po naključju sprijel v zvezde, planete, komete, ki so se po naključju povezali v Rimsko cesto, v katere obronku je naključje hotelo, da nastane modri planet, na katerem je v neki praluži naključje zmešalo nekaj elementov, ki so pomigali, pobrcali, zadihali.
Po naključju se je to majceno, majceno bitjece odločilo, da bo lezlo, da bo zlezlo ven, da bo stopilo na zadnje noge in postalo človek. In človek je po nizu naključij sezidal piramide, napisal prve vrstice, skoval prvo sabljo, stesal čoln in se podal na vse konce in kraje sveta. Po naključju so se najini predniki spoznavali, zaljubljali, na križišču zavili levo, namesto desno, odšli na ples točno tisti petek, čisto naključno je ta natakarica sprejela službo v točno tej kavarni, kjer sediva in mi je lepo.
Kot bi se vsa ta naključja zgodila za točno ta trenutek v tem velikem vrtincu kaosa.
Ponoči rada vozim skozi mesto. Vse te luči in prazne ceste mi dajejo varljiv občutek lebdenja. Če poslušam kakšno dobro muziko, me zamika, da bi se odpeljala kam dlje. Do Dunaja, je moja pogosta ideja. Ne motijo me sopotniki, če se znajo prepustiti mojemu notranjemu kompasu in ne poskušajo navigirati.
Včasih si sredi noči izmislim kakšen opravek, samo zato, da bi lahko naredila krog mimo Bavarskega dvora, Name, po Slovenski cesti do Aškerčeve, skozi tunel, po Resljevi navzgor, pri železniški postaji levo in nato nazaj domov.
Kadar sem vznemirjena začnem nekontrolirano gobezdati. Medtem, ko se obrazne mišice razgibavajo, možgani histerično pritiskajo na gum "STOP!". Tega so očitno delali pri Microsoftu, saj se ali ne odziva, ali pa se zacikla in podre cel sistem.
Ko bi to veljalo še za pisanje, bi bila vesela jaz in še vidva, moja ljuba bralca.
