Guilty Pleasures

Fotkal: Nejc Saje

Upam si trditi, da je moje filmsko znanje dokaj široko. Od malega so me indoktrinirali s filmi Sergia Leoneja (moja mama je posedovala celo LP s filmsko glasbo Ennia Morriconeja, ob kateri je naš jazbečar tulil kot stekli volk), krimiči v katerih je nastopal Steve McQueen, radi smo imeli seveda tudi Hitchcocka, najbolj pa sta si moja starša oddahnila, kadar so bili na sporedu filmi Blakea Edwardsa, ob katerih sem (sicer hiperaktivna) mirno sedela pred televizorjem.

Kasneje sem se neko poletje čisto malce ztreskala v nekega režiserja, ki mi je predstavil Kurosawo, Tarkovskega in Bergmana (Kieślowski ni prošao, neskončni pogledi v daljavo pač niso my cup of tea). Film sem nato doživela tudi od znotraj, kot članica ekipe. Moje ime se zarola v špici Podgorškovega celovečerca Sladke sanje, malo pa sem pomagala tudi pri Kozoletovih Rezervnih delih. Po nekaj reklamah in video spotih sem se vprašala ali je to res zame in se odpravila naprej.

Ampak film je ostal moja velika ljubezen. Danes se mi sicer ne ljubi več stati v neskončnih vrstah Koloseja, Kinoteka pa itak samo na vsake kvarte enkrat zavrti kaj finega. Videoteke servirajo filmski fast-food, na torrent portalih je tudi bolj slaba izbira klasikov.

Ravno včeraj sem brskala po svoji domači zbirki DVD-jev v kateri imam preko 300 raznih naslovov, iskala sem nekaj za pred spanjem. Nekaj zabavnega, lahkega, prijaznega, nekaj za sprostitev. In ugotovila, da se na koncu koncev vedno vračam k enim in istim naslovom. Tem, ki jim ljubkovalno rečem "guilty pleasures". Dnevnik Bridget Jones, Notting Hill in As Good As It Gets namreč niso ravno filmi, ki bi jih filmski afficionadoti z veseljem navajali kot svoje najljubše filme. Kadar v družbi beseda nanese na temo najljubših filmov namreč nikoli ne bom rekla "Notting Hill". V takšnih primerih se raje poslužujem naslovov kot so Bladerunner, The Wild Bunch, Sunset Boulevard, Dr. Strangelove ali Alien, ampak vsi se verjetno strinjamo, da to niso filmi, ki bi jih človek lahko gledal vedno znova in znova.

Bridget Jones sem samo v kinu gledala trikrat. Z Luko sva si vtepla v glavo, da bo Hugh Grant slej kot prej zmagal in odpeljal bejbo. Ni mu še uspelo, a jaz vztrajam. Melvin Udall iz As Good As It Gets je prava zakladnica citatov, scenarij pa je po mojem mnenju vrhunska mojstrovina. In ko Julia Roberts v Notting Hillu Williamu Thackerju (Hugh Grant, ki tokrat dobi bejbo) dahne "After all... I'm just a girl, standing in front of a boy, asking him to love her.", mi pri srcu postane tako toplo in mehko.

Nekoč se mi je celo zgodilo, da me je nek fant, filmar, peljal na pijačko v Orto bar, kjer sva srečala njegove prijatelje iz Kinoteke. Pogovor se je kar naenkrat razvnel, trije so se glasno pregovarjali ali je najboljši film na svetu "Rdeča" ali "Modra". Kar naenkrat so se zazrli vame, v outsiderko, prepričani, da bom lahko nepristransko odločila. Kot iz topa sem izstrelila "hm, jaz bi rekla Vrnitev Jedija". Do konca večera nihče več ni spregovoril niti besede z mano.

Zgleda me ni prav nič izučilo.