Naj pojasnim

Rosa la Rouge, Henri de Toulouse-Lautrec

Pojasnila niso nekaj, kar lahko pričakujemo drug od drugega, pojasnila so zgolj kurtoaznost. Zapomni si to. Nihče od nas ni dolžan nikomur nič pojasnjevati. Pojasnila so zgolj pripomoček za prelene, prezahtevne, za tiste, ki nočejo ali ne zmorejo brati signalov.

Pojasnila sledijo izjavam ali dejanjem. "Ne želim se več videvati s teboj." Kaj je tu še za razlagati? Kakšno razlago pričakuješ od človeka, ki ga ne zanimaš več? Kako bo razlaga "nimam časa za naju" ali "neznosno me dolgočasiš" spremenila dejstvo, da se noče več videvati s tabo? Bo spanec kaj lažji? S takšnim človekom sta od te izjave dalje tujca, zakaj bi dovolil ali hotel, da ti tujec nekaj pojasnjuje?

Pojasnila navadno niti niso resnična. "Gnusi se mi tvoje nemarno srebanje juhe" navadno raje zamenjamo za pojasnilo "zdi se mi, da oba potrebujeva malce svobode", za pojasnilom "poglej se, kakšna si, tvoje življenje je en navaden kaos" pa se lahko skriva "neskočno te ljubim in dejstvo, da te ne morem prikleniti nase, mi razžira možgane." Vidiš? Pojasnila, ki ne pojasnijo ničesar.

Pojasnila so osebna mnenja tistega, ki pojasnjuje. "Zdiš se mi neumna", "zdi se mi, da mi ne posvčaš dovolj časa", "ona se mi zdi lepša kot ti" ne povedo ničesar o tebi, ki ti je pojasnilo namenjeno. Lahko si vrhunski strokovnjak za britansko zgodovino, pa je tisti, ki ti pojasnjuje pač nobelovec za fiziko. Lahko mu posvečaš 4 ure na dan, pa bi on rad, da mu jih 10. Lahko si lepa, prijazna in zabavna, pa mu je bolj všeč zadirčna blondinka v fotokopirnici. Pojasnila ti po nepotrebnem kradejo notranji mir.

Pojasnila so zgolj kurtoaznost. Ničesar nam ni potrebno razlagati. In ničesar nam ni treba vedeti. Lahko se delamo, da se ni nič zgodilo.