urbanapodgana

Naj pojasnim

2009-04-23T14:39:00.007+03:00

Rosa la Rouge, Henri de Toulouse-Lautrec

Pojasnila niso nekaj, kar lahko pričakujemo drug od drugega, pojasnila so zgolj kurtoaznost. Zapomni si to. Nihče od nas ni dolžan nikomur nič pojasnjevati. Pojasnila so zgolj pripomoček za prelene, prezahtevne, za tiste, ki nočejo ali ne zmorejo brati signalov.

Pojasnila sledijo izjavam ali dejanjem. "Ne želim se več videvati s teboj." Kaj je tu še za razlagati? Kakšno razlago pričakuješ od človeka, ki ga ne zanimaš več? Kako bo razlaga "nimam časa za naju" ali "neznosno me dolgočasiš" spremenila dejstvo, da se noče več videvati s tabo? Bo spanec kaj lažji? S takšnim človekom sta od te izjave dalje tujca, zakaj bi dovolil ali hotel, da ti tujec nekaj pojasnjuje?

Pojasnila navadno niti niso resnična. "Gnusi se mi tvoje nemarno srebanje juhe" navadno raje zamenjamo za pojasnilo "zdi se mi, da oba potrebujeva malce svobode", za pojasnilom "poglej se, kakšna si, tvoje življenje je en navaden kaos" pa se lahko skriva "neskočno te ljubim in dejstvo, da te ne morem prikleniti nase, mi razžira možgane." Vidiš? Pojasnila, ki ne pojasnijo ničesar.

Pojasnila so osebna mnenja tistega, ki pojasnjuje. "Zdiš se mi neumna", "zdi se mi, da mi ne posvčaš dovolj časa", "ona se mi zdi lepša kot ti" ne povedo ničesar o tebi, ki ti je pojasnilo namenjeno. Lahko si vrhunski strokovnjak za britansko zgodovino, pa je tisti, ki ti pojasnjuje pač nobelovec za fiziko. Lahko mu posvečaš 4 ure na dan, pa bi on rad, da mu jih 10. Lahko si lepa, prijazna in zabavna, pa mu je bolj všeč zadirčna blondinka v fotokopirnici. Pojasnila ti po nepotrebnem kradejo notranji mir.

Pojasnila so zgolj kurtoaznost. Ničesar nam ni potrebno razlagati. In ničesar nam ni treba vedeti. Lahko se delamo, da se ni nič zgodilo.

Čakam

2009-03-17T19:06:00.006+02:00

Edward Hopper, New York Movie

Vsakič, ko se vidiva, upam, da ni zadnjič.

Naključna teorija kaosa

2008-12-14T16:03:00.009+02:00

Kakšna čudovita serija, kaj serija, ep naključij naju je postavil, umestil na isto točko ob istem času v tem velikem vrtincu kaosa. Kakšno naključje je povzročilo veliki pok, ki je napihnil to veliko veliko prostranstvo in po njem razneslo prah, ki se je po naključju sprijel v zvezde, planete, komete, ki so se po naključju povezali v Rimsko cesto, v katere obronku je naključje hotelo, da nastane modri planet, na katerem je v neki praluži naključje zmešalo nekaj elementov, ki so pomigali, pobrcali, zadihali.

Po naključju se je to majceno, majceno bitjece odločilo, da bo lezlo, da bo zlezlo ven, da bo stopilo na zadnje noge in postalo človek. In človek je po nizu naključij sezidal piramide, napisal prve vrstice, skoval prvo sabljo, stesal čoln in se podal na vse konce in kraje sveta. Po naključju so se najini predniki spoznavali, zaljubljali, na križišču zavili levo, namesto desno, odšli na ples točno tisti petek, čisto naključno je ta natakarica sprejela službo v točno tej kavarni, kjer sediva in mi je lepo.

Kot bi se vsa ta naključja zgodila za točno ta trenutek v tem velikem vrtincu kaosa.

FAQ

2008-12-04T23:49:00.003+02:00

Po ženski liniji naše družine se prenaša starodavni nauk. "Ne postavljaj vprašanj, na katera ne želiš vedeti odgovora."

Bleščeče luči, veliko mesto

2008-11-06T21:26:00.005+02:00

Ponoči rada vozim skozi mesto. Vse te luči in prazne ceste mi dajejo varljiv občutek lebdenja. Če poslušam kakšno dobro muziko, me zamika, da bi se odpeljala kam dlje. Do Dunaja, je moja pogosta ideja. Ne motijo me sopotniki, če se znajo prepustiti mojemu notranjemu kompasu in ne poskušajo navigirati.

Včasih si sredi noči izmislim kakšen opravek, samo zato, da bi lahko naredila krog mimo Bavarskega dvora, Name, po Slovenski cesti do Aškerčeve, skozi tunel, po Resljevi navzgor, pri železniški postaji levo in nato nazaj domov.

Raje govorim, kot pišem

2008-11-06T15:51:00.003+02:00

Kadar sem vznemirjena začnem nekontrolirano gobezdati. Medtem, ko se obrazne mišice razgibavajo, možgani histerično pritiskajo na gum "STOP!". Tega so očitno delali pri Microsoftu, saj se ali ne odziva, ali pa se zacikla in podre cel sistem.

Ko bi to veljalo še za pisanje, bi bila vesela jaz in še vidva, moja ljuba bralca.

i'm tired

2008-08-06T21:20:00.004+03:00

Jebiga poletje je. Saj ne zanemarjam samo urbanepodgane, tudi Zazmenki ležijo v senci. The spirit is strong, but the body is weak. Omisliti bi si morala tajnico, da bi tipkala po mojem nareku. Kadar sem takole razvlečena se vedno spomnim tele pesmice, ki si jo dobro zapomnite.

Fuckin' unbelievable

2008-07-24T15:55:00.003+03:00

Foto: The Library of Congress, via: Flickr

Pred dvema urama sem poklicala na SiOL help, da imamo težave z našim ADSL modemom. Pred eno minuto je uletel prijazen stric, stestiral modem, ugotovil, da nam je v zadnjem neurju prebilo napajalnik, ga nemudoma zamenjal z novim, rekel "hvala" in se odpeljal.

wow.

V nedeljo ponoči

2008-06-16T19:08:00.003+03:00

Danes ponoči nisem mogla spati. Ležala sem čisto na miru in gledala skozi okno na ulico. Nič se ni premikalo, vse je bilo čisto tiho. Zrak je obstal na mestu. Ni mi bilo neprijetno, glavo sem imela čisto lahko, misli pa so mi lebdele v temi. Proti jutru sem se obrnila na trebuh in zaspala.

Trikrat prvič

2008-05-31T22:26:00.003+03:00

Na firmi sem šele tri tedne, pa sem že doživela dvoje sindikalnih druženj. Prvo je bilo vsesplošno rajanje na katerem smo z zamudo slavili vse osvojene SOFove propelerje, drugo pa je bilo morsko kosilo v ožjem sindikalnem krogu.

Pa ne kosilo kar tako. Do kosila, ki je bilo v italijanskem Gradežu, smo se iz slovenske Izole odpeljali s tremi jadrnicami in to po precej razburkanem morju. Ni slabo, za mojo prvo jadralsko izkušnjo, moram pa priznati, da sem se prvih par oklepala ograjice, še posebej, ko smo dvignili jadra in se zapodili proti Italiji z 9 miljam na uro. To je bilo prvič prvič.

V Gradežu so nas posedli za mizo in nam skuhali morsko kosilo, ki je bilo po vsej verjetnosti odlično, ampak kot nekdo, ki je še nikoli v življenju ni poizkusil lignja ali hobotnice, verjetno ne morem ravno najbolje soditi o tovrstnih kulinaričnih dobrotah. A sem le zajela sapo, pojedla par vilic morske rižote in ... preživela. Drugič prvič, tokrat verjetno zaradi vsega tega vina, ki so nam ga pridno nosili pred nos.

Pot nazaj v Izolo je bila malce manj divja kot v obratno smer, a smo vseeno uspeli nasesti na sipinah pred Gradežem, čemur je verjetno botroval prej omenjen napitek (oziroma napitki). Tretjič prvič, saj razen figurativno (v čimer sem prava veteranka) še nisem nasedla.

Razen opečenega nosa je bila jadralna izkušnja prvovrstna in upam, da ne zadnja. Kaj si mora šele misliti naš novi sodelavec, ki mu je bil včeraj prvi dan v službi.

Za slike in video z jadranja, skoči še na Domnov blog.

Dobr je

2008-05-13T21:43:00.003+03:00

Menjava službe je uspela. Po petih dneh bivanja v novem okolju, sem se na lastne oči prepričala, da še obstajajo podjetja, ki spodbujajo timsko delo, skrbijo za dobro počutje zaposlenih, ne ločujejo med pomembnimi in nepomembnimi člani ekipe ter ne lažejo naročnikom v obraz. Odločila sem se tudi, da nikdar več ne bom verjela nergačem, ki vedno pravijo "this is as good as ot gets".

Kot vse kaže, bom imela tudi več časa zase in za stare, pa tudi nove frendke. Tako se bom lahko lotila ogromno enih stvari, ki sem jih vedno imela nekje v kotičku glave, kjer so čakale na svojih pet minut. Ena od njih so zazmenki, ki jim moram samo še urediti podobo.

Guilty Pleasures

2008-05-03T16:16:00.005+03:00

Fotkal: Nejc Saje

Upam si trditi, da je moje filmsko znanje dokaj široko. Od malega so me indoktrinirali s filmi Sergia Leoneja (moja mama je posedovala celo LP s filmsko glasbo Ennia Morriconeja, ob kateri je naš jazbečar tulil kot stekli volk), krimiči v katerih je nastopal Steve McQueen, radi smo imeli seveda tudi Hitchcocka, najbolj pa sta si moja starša oddahnila, kadar so bili na sporedu filmi Blakea Edwardsa, ob katerih sem (sicer hiperaktivna) mirno sedela pred televizorjem.

Kasneje sem se neko poletje čisto malce ztreskala v nekega režiserja, ki mi je predstavil Kurosawo, Tarkovskega in Bergmana (Kieślowski ni prošao, neskončni pogledi v daljavo pač niso my cup of tea). Film sem nato doživela tudi od znotraj, kot članica ekipe. Moje ime se zarola v špici Podgorškovega celovečerca Sladke sanje, malo pa sem pomagala tudi pri Kozoletovih Rezervnih delih. Po nekaj reklamah in video spotih sem se vprašala ali je to res zame in se odpravila naprej.

Ampak film je ostal moja velika ljubezen. Danes se mi sicer ne ljubi več stati v neskončnih vrstah Koloseja, Kinoteka pa itak samo na vsake kvarte enkrat zavrti kaj finega. Videoteke servirajo filmski fast-food, na torrent portalih je tudi bolj slaba izbira klasikov.

Ravno včeraj sem brskala po svoji domači zbirki DVD-jev v kateri imam preko 300 raznih naslovov, iskala sem nekaj za pred spanjem. Nekaj zabavnega, lahkega, prijaznega, nekaj za sprostitev. In ugotovila, da se na koncu koncev vedno vračam k enim in istim naslovom. Tem, ki jim ljubkovalno rečem "guilty pleasures". Dnevnik Bridget Jones, Notting Hill in As Good As It Gets namreč niso ravno filmi, ki bi jih filmski afficionadoti z veseljem navajali kot svoje najljubše filme. Kadar v družbi beseda nanese na temo najljubših filmov namreč nikoli ne bom rekla "Notting Hill". V takšnih primerih se raje poslužujem naslovov kot so Bladerunner, The Wild Bunch, Sunset Boulevard, Dr. Strangelove ali Alien, ampak vsi se verjetno strinjamo, da to niso filmi, ki bi jih človek lahko gledal vedno znova in znova.

Bridget Jones sem samo v kinu gledala trikrat. Z Luko sva si vtepla v glavo, da bo Hugh Grant slej kot prej zmagal in odpeljal bejbo. Ni mu še uspelo, a jaz vztrajam. Melvin Udall iz As Good As It Gets je prava zakladnica citatov, scenarij pa je po mojem mnenju vrhunska mojstrovina. In ko Julia Roberts v Notting Hillu Williamu Thackerju (Hugh Grant, ki tokrat dobi bejbo) dahne "After all... I'm just a girl, standing in front of a boy, asking him to love her.", mi pri srcu postane tako toplo in mehko.

Nekoč se mi je celo zgodilo, da me je nek fant, filmar, peljal na pijačko v Orto bar, kjer sva srečala njegove prijatelje iz Kinoteke. Pogovor se je kar naenkrat razvnel, trije so se glasno pregovarjali ali je najboljši film na svetu "Rdeča" ali "Modra". Kar naenkrat so se zazrli vame, v outsiderko, prepričani, da bom lahko nepristransko odločila. Kot iz topa sem izstrelila "hm, jaz bi rekla Vrnitev Jedija". Do konca večera nihče več ni spregovoril niti besede z mano.

Zgleda me ni prav nič izučilo.

Srce parajoča zgodba s srečnim koncem

2008-04-23T21:50:00.006+03:00

Obljubila sem si, da ne bom jokala. Brez solza sem se prebila skozi poslovilni žur, na katerem je kazalo, da bo vse skupaj ostalo dokaj neopaženo in se mi bo uspelo brez večjih težav še zadnjič izmuzniti iz pisarne ter pozabiti na vse skupaj.

Preden sem napisala poslovilno sporočilce celi ekipi sem odklopila vse kable iz laptopa in bila pripravljena na hitro evakuacijo takoj po kliku na Send.

Ni mi uspelo. Najprej je zaščebetalo v naši sobi, kjer sem med prvimi solzami med punce razdelila preostale čajčke in še nekaj malenkosti, ki so se valjale po pisarni. Polona me je pospremila do vrat in že na hodniku me je prestregla tanova Anja, ki je fajn in mi je žal, da je ne bom mogla spremljati na dobri poti. Dokončno me je dotolkel Miha, ki je povzročil pravi plaz solza, ki se ni umiril vse do barikade pred Larissino pisarno, kjer me je čakalo še malo morje toplih objemov. Samo, Tjaša, Gregor , Elena ... ko sem se končno malo zbrala in se odpravila dol, me je na stopnicah dotolkel še Tadej, da sem komaj prilezla do vrat.

Tako. Zdaj je pred mano 16 dni svobode, v katerih se moram marsikaj zmenit sama s sabo, potem pa nov štart. Spremembe nikoli niso enostavne, so pa dobre in se jih ne smem bati.

Back by popular demand

2008-04-18T14:49:00.003+03:00

Hej biotchez, še sem tukaj, ni še konec. V hiperdriveu brzim skozi to pomlad, opremljena z novim avtom, novim kompom, any day nov pa še z novo službo. Res ni lepo od mene, da vas takole nemarno zanemarjam, ampak verjemite mi, po vsem tem bom imela veliko več pametnega za povedat.

Najprej me čaka 14 dni dopusta, ki mi bo prišel neskončno prav. Obljubim, da takrat napišem več, do takrat pa I love you all, but I guess you know that, don't you.

Now, dance bitches!

I go to Coney Island and dig holes

2008-02-06T21:39:00.000+02:00

Danes sem bila po stotih letih na kavi z Žaretom. Sedela sva na sončku v Košu in tarnala, kako ni več nič smešn. Mularija sploh ni več duhovita, vsi se jemljejo preveč resno, vsi bi bili radi umetniki, nič ni več zabavno, vse ima globji pomen. Sploh v oglaševanju. Vse mora bit cool, urban, hip, retro ... katerikoli catch-phrase je pač trenutno 'in' v Wallpaperju ali i-D-ju, nič pa ni več hecn.

In zdajle brskam mal po podcastih in najdem tole in se prvič danes nasmehnem in si rečem, da se dej še ti mal.

Long time no see

2008-02-02T20:02:00.000+02:00

Nekoč mi je nekdo rekel "Veš, tisti, ki ob 5ih ne zmorejo odložiti dela in iti domov so pravzaprav luzerji" in o, kakšen luzer sem bila zadnje mesece. Potrpežljivost mojih bližnjih in prijateljev preizkušam v zares izrednih razmerah, utrujenost pa me razžira do kosti.

Je pa v tem času nastalo nekaj stvari in idej, ki me ženejo naprej. Ponosna sem na tekste, ki sem jih napisala za Smoothija in ponosna sem na svojo idejo za 'kavico', ki je dobila zeleno luč in beseda bo kmalu meso postala. Malo me je tudi strah, ker je to moja največja kampanja do sedaj, ampak strah je zdrav. Vmes v vsem tem kaosu nastaja še SOF-ov sajt, ubadam pa se tudi s Festivalom Ljubljana, ki bi ga radi spodbudili h komuniciranju izven klasičnih medijev.

Ves ta čas me v avtu, službi in doma spremlja Amy Winehouse, ki jo imam zadnja dva meseca zaciklano na vsem kar je zmožno predvajanja glasbe.

Samo še naspim se, pa bo.

Petkov družabni urnik

2008-01-11T16:42:00.000+02:00

Najprej grem na razstavo, kjer bom srečala Centrifugo in Dinozavra. Potem grem v Žmavca, kjer bosta Rakun in Vrč. Kasneje se nam pridruži še Mehur.

Za ljubitelje statistike

2008-01-07T22:46:00.000+02:00

Drsam skozi seznam ključnih besed, preko katerih uletavate na moj blog. Lušni ste.

130: you to be a si ti tud not padu - poskusi z youtube.com
129: špičmoh foto - tole je zate
127: zakaj en pokliče nazaj - verjetno zato, ker si ga najprej klical ti
123: wiena - poskusi z Vienna ali Wien
122: vsi dinozavri - trenutek, vežem
114: sreča je - oh, ko bi le vedela ... če jo najdeš, se prosim vrni
102: sexy debela slovenska dekleta - bingo
100: sex dinozavrov - vežem (mimogrede ... zakaj pa?)
086: ogromne joške - yeah, baby
075: maničnost - tukaj? I don't think so
061: hilda tovšak - who the fuck is Hilda Tovšak?
056: fejst fanti - pozdravljeni, gospod župnik
049: dinozaver nesi - kaj? kam?
020: obleke za pse - in to celo dva zadetka!
017: joške - simple as that
004: mouth sex - in to 12 zadetkov! ne razumem

Če povzamem bilanco - povsod same joške in dinozavri.

Ah, klinc

2008-01-06T23:20:00.000+02:00

Dost je tega smiljenja sami sebi, jutri je konec praznikov, na šiht bo treba. Dobro vem, da me bo kap, ko bom zagledala vso to mejlijado in urnik sestankov, zato bom globoko zajela sapo, si skuhala eno močno kavo in bila jutri skrajno učinkovita, pa prijazna in mogoče še zabavna zraven.

Tudi z Glossovkami sem se zmenila, da bom letos spet spoznala 15 mladih nadarjenih in zanimivih ljudi, nekaj malega napisala o njih in si tako napolnila šparovček za nov računalnik in škotske počitnice.

Vpisala se bom tudi v en fitness, pa potrudila se bom, da mi naslednjič Danish Butter Cookies res ratajo, pa še ene par planov imam, ki jih ne smem jinxnit.

Pa večkrat bom kaj napisala na blog.

Siva kučma, bela brada

2007-12-31T18:00:00.000+02:00

Srečni in veseli prazniki

2007-12-29T01:00:00.000+02:00

Ne samo, da sem imela v službi enega najbolj napornih mesecev kar pomnim, ne samo, da sem danes bila grešni kozel za stvari, ki jih je zakuhal čudežni deček z usti polnimi blazno učenih besed in rezultati, ki so nam, navadnim smrtnikom očitno nevidni, tudi v hišo so nam vlomili za lep začetek praznikov.

Obrnili so jo na glavo. Ko sva stopila skozi vrata naju je pričakal filmski prizor. Vsak najmanjši predalček spraznjen na tla, vsak lonec obrnjen na glavo. Vlomilec je hodil z blatnimi čevlji po najini postelji. Odnesel je mojega lap-topa in mojega PSP-ja, v katerem sem uživala natanko en mesec. Vse ostalo so pustili. A razmetali.

Utrujena sem. Skupaj me držijo nitke, tanke kot pajčevina. A vendar se ne morem prisiliti, da bi šla spat v posteljo, po kateri je še pred nekaj urami gazil neznanec. Lep začetek praznikov, ni kaj.

Arctice Horulae

2007-12-23T19:06:00.000+02:00

Zima je pred vrati, doma je toplo. Počutim se mačje, predem si pesmico.

Uresničujem tudi prednovoletne želje

2007-12-17T23:30:00.000+02:00

nina pravi:
počutim se kot majhen gumjast čoln, v katerem nekdo maha z rdečim robčkom enormni turistični križanki, ki pelje mimo njega, na palubi je pa ful žur

Necivilizirana svinja pravi:
vidš, to je content za blog

Necivilizirana svinja pravi:
ne pa trije direktorji

Have a mint

2007-12-17T21:45:00.000+02:00

Bolj, ko je pomemben naročnik, večjo imam tremo. Večjo, ko imam tremo, bolj nenavadne zvoke proizvaja moje telo.

Danes smo z velikimi idejami predstavljali načrt integriranega tržnega komuniciranja enemu od velikih dinozavrov in počutila sem se kot v petem razredu pri biologiji pred tablo. Na eni strani štiri zagnana dekleta, ki so že čisto izmozgana od prednovoletnih strategij in načrtov, na drugi strani trije direktorji v sivih oblekah, ki jim 45 minut ne trzne niti mišica na obrazu, s stisnjenimi ustnicami pa lovijo vsako tvojo besedo in gib.

Začelo se je na slajdu z brand komuniciranjem. Iz mojega trebuha se je zaslišalo grmenje v daljavi. Šit, za kosilo ne bi smela pojesti rižote z jurčki. Gob se pred prezentacijo nikoli ne je. Na slajdu s korporativnim komuniciranjem je naredilo groooooar. Med dosadnim delom z novo evropsko zakonodajo sem začutila, kako se po sapniku vzpenjata dva zračna mehurčka. Še dobro, da je gospodična in-charge ravno takrat najbolj ognjevito razlagala, da je to priložnost, ki je ne smemo zamuditi. Nos in usta sem hitro sklonila v skodelico bele kave in na srečo smo preživeli samo z majhnima balončkoma, ki sta se dvignila iz mlečne pene in majhnim majhnim zvokcem, ki je iz pol-sna prebudil sodelavko na sosednjem stolu.

Takoj za tem sem imela briljanten preblisk, s katerim sem popolnoma razorožila najbolj stisnjene ustnice v sejni sobi. Še dobro, da nisem naročila solate, ki sem si jo sprva ogledovala na meniju.

Dedek Mraz came early this year

2007-12-11T22:33:00.000+02:00

Prinesel mi je moj najljubši film v plehnati škatlici, z igračko.

Gadgetov ni nikoli dovolj

2007-12-01T00:26:00.000+02:00

Po telefonu, fotoaparatu, laptopu (ki počasi spušča dušo) in iPodu sem si kupila nov gadget. Cincala sem med njim in Nintendo DS, na koncu je asortiman igric odločil za PSP-ja. Ob živce me spravlja prvi level v Tomb Raider Anniversary, zato me že nekaj dni ni možno zbezati iz rovčka.

Orion saksofon

2007-11-15T21:52:00.000+02:00

Moških si nikoli nisem izbirala po barvi las ali oči, po velikosti ali širini. No, občutljiva sem na pegaste rdečelasce, ampak delajmo se, da to ni relevantno. Vedno pa sem padala na moške, ki so blazno pametni. Pa ne pametni kot Bill Gates ali Slavoj Žižek, ampak pametni v božju mater.

Pri meni nič bolj ne zažge kot pokroviteljski pogled, rahel nagib naprej in stavek "Poglej, ti bom razložil ..." Kolena se mi zašibijo, pogled se mi zamegli, možgani se spremenijo v vanilijev puding in več kot pripravljena sem odigrati vlogo nevedne in nemočne sirotice, ki potrebuje nekoga, ki jo bo pravilno usmeril.

Nekoč sem bila na smrt zatreskana v fanta, ki mi je nekega zimskega dne s prstom pokazal na nebo in rekel: "Poglej, tam je Orion. Tista zvezda desno spodaj je Jupiter, sledijo ji Alfa Centauri, Mali medved in Titan.". Seveda sem vedela, da Orion sestavljajo Rigel, Betelgeza, Belatriks, Saif, Kosci in Orionova meglica, a sem si rekla: "pusti mu veselje" in se čudila naprej.

Je bil on preveč pokroviteljski ali jaz preveč preračunljiva?

Nostalgija

2007-11-13T18:52:00.001+02:00

Mlečni gres, posut z Gorenjka naribano čokolado, malinovec, tople volnene nogavičke od stare mame, Cik Cak, prižgane ulične luči na Glinškovi ploščadi in Palček Smuk.

Plešem, pojem in igram flavto

2007-11-07T20:35:00.000+02:00

Od danes naprej pametujem tudi na Moblogu.

Preklet mulc, da te ne vidim več s to oddajo tukaj!

2007-11-05T18:15:00.000+02:00

Včeraj mi Telekom ni dovolil ogleda oddaje As ti tud not padu? Na začetku oddaje, kjer sta se Jure in Lado 'pošalila' na račun predsedniških kandidatov so mi na SiOL TV postregli s črno praznino. Nisem videla POP TV-ja in Kanala A, lahko pa sem gledala Maria in Tarika Filipovića (vsaj to). Signal se je vrnil takoj, ko je bilo konec odjavne špice. Na srečo imam na podstrešju eno staro razmajano sobno anteno.

V Telekomu je doma vlada. Oni pa že nočejo, da se hecamo na račun Lojzeta. Hecno, cerkveni T-2 je brez problema prenašal sporno oddajo.

Že kličem na Telemach. Upam, da bo hitro.

As ti tud not padu

2007-10-30T20:46:00.000+02:00

Že nekaj let me statistike prepričujejo, da mladi in srednje mladi ne gledajo televizije in da se bo vsak pošten oglaševalec moral skoncentrirati na internet, če bo hotel pociljati cool urbano populacijo, ki ima tudi visoko kupno moč in vse kar je tega tako privlačnega za oglaševalce. Telefon je mrtev, časopis v zadnjih izdihljajih, tudi televizija je passe, za na odpad, za postavit fikus nanjo.

Kljub temu, da se načeloma preživljam z internetom, ne verjamem čisto v prezgodnji pogreb 'klasičnih' medijev. Moj idealen dan bi se še vedno začel s toplo kavico, naravnim sokcem, rogljičkom in časopisom, po možnosti naj bo to Guardian, a glej ga zlomka, ko ga naši kioski ne držijo. Zato se zjutraj raje parkiram pred računalnik in zabluzim tako pol dneva.

Isto situacijo imam s TV-jem. Kaj za božjo voljo pa naj gledam? CSI je zadnji dve leti vsak dan isti in vedno bolj privlečen za lase, Obupane gospodinje so vedno bolj obupane, Lost sem prevečkrat zamudila, da bi še držala štreno. Za Studio City nisem vedno v moodu, Hribarja gledam kot podcast, ker je sobota ponoči za sračkat ga, ne pa sedeti doma in gledati televizijo. Maria? Oh, prosim vas, no! Za Maria mi manjka znanje vlaganja kumaric in marmelade ter vezenja gobelinov (sem prijazna, ne).

In tako cela generacija nima pod milim bogom drugega početi kot sedeti pred računalnikom.

To so na glavo to nedeljo obrnili Bizovičar, Zrnec, Kranjc in fantje s POP TV-ja. Na nek način je to čisto enostavna enačba: vzameš najbolj priljubljeni (TV?) osebnosti iz generacije cca. 30, najbolj out-of-the-box TV urednika/producenta in jim daš ogoromen budget, za katerega veš, da se ti bo z lahkoto povrnil. Po drugi strani pa je stvar fakin' genialna. Partizanski pevski zbor! Glodanje hostij kot da so čips! Živalski sindikat, ki se punta proti čokoladarskemu kartelu! Nič ni tabu, nič ni več sveto! V prime-timeu! Nedelja je spet moja! Spet sem postala gledalec televizije! And I've got money to spend!

Bilanca

2007-10-18T17:49:00.001+03:00

Izdatki:

bibliografija Christopherja Hitchensa,
DVD box set Civilisation (Kenneth Clark),
3 zvezki stripa 100 Bullets,
1 zvezek Batman: The Dark Knight Returns,
2 zvezka stripov Flight,
1 strip Asterix and The Golden Sickle,
1 škatla barvnih flumastrov,
PEZ Forest Family figurice,
Lemonade Tycoon igrica za računalnik,
1 vikend na Krasu s prijatelji.

Prihodki:

slabo kaže,
spet bo treba kaj napisat,
manjka mi discipline.

Teorija o izumrtju dinozavrov

2007-10-12T20:53:00.000+03:00

Dinozaver, brez zamere, ampak tole je teorija, s katero se ukvarjam že nekaj časa in čas je, da jo delim s svojimi bralci. Seveda ji lahko oporekaš, a glej, da bo argument znanstveno podprt.

Dragi moji ...

Teorija o izumrtju dinozavrov

Za osnovo bom citirala znanstvenico Lynne M. Clos:

"It is commonly said that dinosaurs had unusually small brains and must have been very stupid. Ostrom and Jerison say dinosaur brains were appropriate for reptiles once the negative allometric (scaling) relationship is taken into account."

Dinozaver, ki se je sprehajal po gozdičku, je slej kot prej naletel na prepadno steno, ki ji ni bilo videti dna. Oči, ki pred seboj uzrejo globoko in nevarno oviro, možganom sporočijo, naj ustavi telo.

Možgani signal pretvorijo v sporočilo "ustavi!" in ga pošljejo naprej proti nogam. A ker ima žival predolg vrat, signal potuje prepočasi, da bi jo pravočasno zaustavil in nogice telo še kar naprej nesejo proti prepadu. Žival se zvrne v luknjo, nogice pa med padcem še kar hodijo naprej.

Seveda gre tukaj za klasično evolucijsko napako, katere posledica je šibkost vrste, temu pa sledi neizogibno izumrtje (če ste Darwinist). Če pa ste zagovornik teorije stvarjenja, potem si lahko predstavljate boga, ki sedi na oblaku, gleda dol na vso to polomijo in si mrmra v brk "Pizda, spet sem zajebal. Vse bo treba še enkrat od začetka."

Kako sem našla boga v zanemarjenem skladišču

2007-10-11T14:40:00.000+03:00

Sedel je med škatlami, s flekom od majoneze na majici. Prašičje očke je skrival za debelimi očali, katerih leva ročka je bila zlepljena s selotejpom.

"Dubila boš nou hard disk."

"Kaj pa moje fotke, filmi, dokumenti ... jih ne morete rešiti?"

"Ne. Cajt je, da začneš nou poglauje."

Arrivederci Maestro

2007-09-06T20:11:00.000+03:00

Hočem to

2007-07-30T23:01:00.000+03:00

Money money money is the root of all evil

2007-07-15T20:27:00.000+03:00

Foto: Shine

Slabe vesti, ker zadnje čase ne preživljam 'kvalitetnega časa' s svojimi bližnjimi sem samo sebe prepričala, da bi bilo skrajno neresno od mene, da Shinea samega pošljem na Sunsplasha, zato sem globko zavzdihnila in se skupaj z mojim najdražjim odpravila v Osoppo na eno dobro dozo reggaeja in hipijade (sovražim hipije!).

Na Sunsplashu sem bila nazadnje pred petimi leti, ko sva bila s Shineom še v fazi spogledovanja in sem ga prišla za eno popoldne obiskat, ker so Roots in Session (crew pri katerem poleg Fu-ja in Piera rola tudi Shine) ravno takrat rolali v dancehall šotoru. Eno popoldne sicer ni dovolj, da bi si človek ustvaril kakšno blazno mnenje, ampak se mi je vseeno zdel dokaj neškodljiv reggae festival.

Tole letos pa je bilo čisto nekaj drugega ... pustimo ob strani blato, vreme je pač vreme. Ampak ta mlakuža ljubezni, sreče in miru se je z leti zgleda malce usmradila. Ravno na poti do festivala sem Shinea spraševala ali se na Sunsplashu kaj krade, pa mi je zagotovil, da se je edini tovrstni incident, za katerega ve, zgodil pred par leti, ko sta s Pierom zgodaj zjutraj sedela pred njihovim taborom in kadila še zadnji špinel pred spanjem, pa sta uleteli dve starki domačinki (cca. 80 let), ki sta po kampu kradli posodo za kuhanje. Takoj, ko sta opazili, da v tem šotoru niso še vsi zaspali, sta jo ucvrli kot srnici, vsaka s šopom piskrov pod roko.

Letos pa je ropanje postalo nekaj čisto vsakdanjega. En dan je zaradi neke klofute tabor ostal brez redarjev in oaza miru se je baje spremenila v Soweto pred 20imi leti. V obratnem družbenem redu. Po kempu se je na veliko kradlo in dilalo vse kaj drugega kot ganjo. Tudi redarjev med šotori ni več videti. Zdaj hodijo samo še po glavni aveniji, pa tudi to ne preveč zagrizeno.

No, se pa zgodi na takle dan, da prideš na super koncert. Na Sunsplash sva šla namreč izključno z namenom, da kupiva nekaj 7" za Shinea in pogledava Horace Andyja. Horacea sem prvič slišala na albumih Massive Attackov, nekdanji sodelavci na Dallas Records, pa so me potem seznanili še z njegovimi starejšimi albumi. Tudi Shine ga ogromno rola v svojem roots reggae setu. Koncert je bil fenomenalen, odigral je nekaj svojih hitacov kot so Money is a root of all evil, Cuss Cuss in Skylarking, igrali pa so tudi meni še neznane zadeve. Fotr je malo posivel, odkar sem ga gledala v Pordenonu na koncertu z Massivi (Mezzanine tura), ampak še vedno v super formi. Na koncu koncerta je sicer potožil, da prihaja z Jamajke in da je tole poletje v Italiji zanj čisto premrzlo, a je vseeno navrgel še bonus jam session s svojim bendom.

Še tole - postala sem lastnica mojega prvega reggae 7". V škatli z vinili založbe Taxi Records sem zagledala Sly & Robbie verzijo komada House is not a Home, mojega najljubšega pop skladatelja Burta Bacharacha. Ko sva prišla domov sem si jo zavrtela ... boy, it sucks!

Dišalo bo po jazzu

2007-06-27T19:48:00.001+03:00

Šedijeva sestra Katka, Ana Kajzer, Vlado Bulajić in Marko Bajzelj so naredili dokumentarec o jazzu na Slovenskem, ki nam ga bodo jutri (28.06.2007) ob 19.00 premierno zavrteli v prvem preddverju Cankarjevega doma v Ljubljani.

Filmu je naslov Dišalo je po jazzu. Pridite povohat.

Talkin' Loud Sayin' Something

2007-06-15T12:37:00.000+03:00

Fotka ukradena na r-rmx

Na zaspane poletne dneve se ga najraje zadevam z izborom Gillesa Petersona, enega najvplivnejših DJ-ev britanskega nacionalnega radia BBC. O tem, kako kvaliteten radijski program ponuja otoška nacionalka in kako naša caplja 100 let za njimi kdaj drugič.

Gilles je tastemaker v pravem pomenu besede. Govorimo o človeku, ki lastnoročno kroji glasbeni okus urbane middle-aged populacije po vsem svetu. Nepodpisani glasbeni akti mu dnevno pošiljajo cele košare posnetkov, samo najboljše med njimi pa Gilles občasno zarola v svoji četrkovi oddaji na BBC Radio 1, sicer pa rad brska po zaprašenih hišnih arhivih in iz pozabe ali obrobja oživlja glasbene velikane kot so Sun-Ra, Gil Scott-Heron, Alice Coltrane in Roy Ayers. Že samo hiter pregled arhivov njegove oddaje je dovolj, da si sestavite "must have" playlisto.

Na svoji založbi Talkin' Loud, ki jo je kasneje predal v upravljanje Universal Music Group je izdal res hude artiste kot so Roni Size, 4Hero, MJ Cole in Terry Callier, sfural pa je tudi Erykah Badu, Jill Scott in meni strašno ljubega Mos Defa.

K pisanju tegale posta me je spodbudil njegova čisto frišna podcast serija, ki si jo že nekaj dni sučem na službenem kompu in zaradi katere tipkam v ritmu bossa nove, jazza (sovražim izraz nu-jazz), brasileire in duba. Ljubiteljica sem pa že vse od časov, ko mi je Modri medved zarolal kompilacijo Worldwide Vol.1.

Pripročam. Res.

Gilles Peterson Website
Gilles Peterson on BBC1
Arhiv playlist

An Apple a day

2007-06-13T22:03:00.000+03:00

Foto: Dr.Mikka

Na jok mi gre. Pred pol ure sem kliknila na tab Outlook Express. Škripa, melje, hrope in kašlja. Zgodi se pa nič. Pravzaprav mi sredi IE-ja zija ena siva luknja tam, kjer bi moral biti Outlook. Zaznal pa je sovraga in iTunese zanalašč odpira 1 uro. Geek na servisu mi je rekel, da je v takšnem primeru najbolje še enkrat inštalirati Windowse. Ne bom. Kakšen izdelek pa je to, ki ga je treba vsake pol leta ponovno obuditi k življenju. Dosti imam tega. Na računalniku nimam vse skupaj nič, pa se obnaša kot bi poganjal najmanj tri nukelarne elektrarne. %#"%!

Komaj čakam, da mi Bajuk vrne dohodnino. Investirala jo bom v nakup tegale (saj bom polinkala, potem, ko mi bo ta putana IE čez 20 minut odprla drugi tab).

Flickranje

2007-06-05T15:39:00.000+03:00

S Shineom cele dneve Flickrava. Šajn je dvorni fotograf, jaz pa neumorni upravnik njegovega Flickr profila (še dobro da svojega prav nemarno zanemarjam). Pravzaprav smo že kar živahna družbica tam gori, najina baza kontaktov pa se veča iz dneva v dan.

Včeraj sva zgrožena ugotovila, da še nihče ni ustvaril skupine za slike parov, zato sva se tega podviga lotila kar sama. Couples je (oziroma bo) zbirka parčkov z vsega sveta in če ima kdo od vas kaj za prispevati - nikar ne odlašajte!

Tudi z najino grupo Kras imava hude turistično-gostinske načrte, samo malo časa rabiva, da jih udejaniva. Bom še poročala o tem.

The revolution will not give your mouth sex appeal

2007-06-04T11:33:00.000+03:00

Iz Ljubljane v Rostock ... The magnificent Gil Scott Heron

Spoznavanje narave in družbe

2007-06-03T22:15:00.000+03:00

Foto: Selecshine

Shine mi je že navsezgodaj porušil načrte za lenuharsko nedeljo. Po včerajšnjem ogledu filma Pirati s karibov III (kot vsem ostalim otrokom, s katerimi sva si delila dvorano, tudi meni ni bilo jasno kaj za božjo voljo se sploh dogaja v filmu), sva si morala popraviti vikend z zastonjskim obiskom Naravoslovnega muzeja in Narodne galerije.

Za nepoučene ali nevedne - vsako prvo nedeljo v mesecu si lahko brezplačno privoščite ogled kateregakoli muzeja ali galerije v mestu in verjemite mi, tak sprehod je lahko neznansko zabaven.

Naravoslovni muzej ima super zbirko nagačenih živali, med katerimi je kar nekaj precej trapastih eksponatov. Bodite pozorni na obraz podlasice v prvi sobi ali na škilavo lisico v sobi s ptiči in gozdno favno. Moj najljubši eksponat je bilo dolga leta okostje sabljezobega tigra, za katerega se je danes izkazalo, da sploh ni tiger, ampak čisto navaden jamski medvedek.

V Narodni galeriji že nekaj let opazujem starega in mladega čuvaja. Včasih igrata tarok na enem od secesijskih stolov na hodniku, danes pa sta se kregala, kdo od njiju je zaprl vrata ene od sob, ki bi morala biti odprta. Pri tem se niti malo ne ozirata na turiste. Fanta si data duška in se pošteno skregata, a se že naslednji trenutek skupaj odpravita na potep po galeriji. Moja najljubša Kofetarica še vedno srka dišečo kavico iz rožnate skodelice, Shine pa si je za najljubšo izbral Šubičevo 'Pred lovom'. Potem sva šla domov, lenarit.

Redhead

2007-05-30T18:08:00.000+03:00

Rdečelaska, Amadeo Modigliani

Na stranišču v službi vsakič srečam isto rdečelasko. Vsakič ko grem jaz, gre tudi ona. Pa nisva v isti pisarni. Samo srečava se vedno na vratih in potem se morava zmeniti, katera gre prva. Včasih si gre umiti samo roke in potem jaz ne morem lulati, ker mi je nerodno, če me kdo posluša.

Dan mladosti!!!

2007-05-25T13:17:00.001+03:00

Josip Broz Tito in Willi Brandt (Foto: verjetno Joco Žnidaršič)

Vsi anti-nostalgiki s Crnkovičem na čelu bodo zdaj zavili z očmi, ampak danes naj se zaklenjo v svoje slovenske rovčke in klekljajo idrijsko čipko z lipovimi listi, kajti danes prazunjemo Dan mladosti, Titov rojstni dan.

Spomini na Jugoslavijo so tudi spomini na moje otroštvo in nikoli me ne bo nihče prepričal, da se nam je kaj hudega godilo v tistih časih. Moja tastara sta imela podobni službi, kot jo imam jaz danes, pa sta vseeno na svet spravila enega čisto uredu otroka, živeli smo v dvo in pol sobnem sindikalnem stanovanju na Glinškovi in se vsako poletje v družinskem avtu peljali na popotovanje po Jugi. Pa še hišo smo zgradili. Danes s Shineom o čem takem lahko samo sanjava.

Vsako leto smo se na 25. maj zvečer posedli pred televizor, mene so utišali z vrečko Smokija in Cockto, fotr pa mat sta si odprla Uniona in skupaj smo počakali, da je štafeta prišla v Beograd, kjer so jo na stadionu sprejeli omladinci Titove Jugoslavije in jo predali v roke maršalu, ob katerem se je vedno prijazno smehljala Jovanka. Mama se je vsakič spomnila, kako je kot pionirka s štafeto tekla od cerkve do oficirskih blokov v Šentvidu, fotr pa je pripovedoval štorije iz brigade.

Tito in Jovanka sta se mi kot majhnemu otročku vedno zdela več kot kralj in kraljica, sploh pa sem bila čisto mahnjena na mitološkega psa Rexa. Sve u svemu je bilo tako, kot bi živeli v državi, katere predsednik je Frank Sinatra.

Torej, dragi pionirji in pionirke, mladinci in mladinke, lepo praznujte Dan mladosti in ne pozabite - učiti se, učiti se in še enkrat učiti se!

The spirit is weak

2007-05-24T14:10:00.000+03:00

Jean-Honoré Fragonard, Inspiration, 1769

Zdi se mi, da ta teden traja že 14 dni. Popraviti moram nekaj mini napak v strategiji, ki sem jo oddala včeraj, a lovim svojo glavo, ki nakupuje na Amazonu, se sprehaja po Narodni galeriji, igra fuzbal z Ljungbergom, pohajkuje po Škotskih otokih, prepeva na koncertu Robbija Williamsa in mlati limonin sladoled na verandi Toskanske kmetije.

Še vedno je samo četrtek.

Shagadelic, baby

2007-04-18T13:05:00.000+03:00

Robert Downey Jr.

Thurston Moore - Sonic Youth

HRH Prince Henry of Wales

Sreča je state of mind

2007-04-05T22:36:00.000+03:00

Kupili smo nov kavč. Zelen, mehak in velik. Velik. Takoj, ko pridem domov, vzamem knjigo, se zvijem v klobčič in predem.

Dance, bitches!

2007-03-28T22:15:00.000+03:00

Eksmedicija

2007-03-25T19:40:00.000+03:00

Dame in gospodje, člani Eksmedicije:

Fotke so takšne, kot so bile naše glave v času slikanja - dizzy ...

SOFunny

2007-03-25T18:57:00.000+03:00

Najbolj simple bi bilo zavihati nos nad SOF-om in se dvigniti nad slovensko oglaševanje, a na SOF-u ni vse tako črno. Poleg tega je jamranje slovenski šport, jaz pa nimam preveč kondicije, ker sem vse zaloge porabila na plesišču petkove zaključne zabave.

Letošnji SOF je imel namen obdelati oglaševanje 2.0, a je udeležencem nekje na poti pozabil povedati kaj pomeni ta končnica 2.0 in zakaj spletne skupnosti pomenijo velikanski izziv, ne samo za oglaševanje ampak za vsa področja bivanja, kot so gospodarstvo, politika, družabno življenje ipd. Direktorji so se pohvalili s 3% oglaševalskega budgeta, ki jih bodo letos namenili spletnemu oglaševanju in se zadovoljno trepljali po rami, mimo njih pa je brzela 2.0 revolucija.

Na otvoritvi nas je zabaval Hribar s svojo ekipco, a se nisem mogla znebiti občutka, da se mu naravnost gnusi nastopati za oglaševalce. Honey, popolnoma te razumem, a drugič pozabi na ta kupček denarja in pojdi raje na pivo s prijatelji. Vsem, ki so manjkali pa priporočam poslušanje posnetka otvoritve.

Sicer pa je na SOF-u lušno, ker tam vsako leto spoznam par finih človekcov in srečam par starih znancev. Še posebej fajn so hrčice iz SOZ-a, ki poganjajo kolesje tega cirkusa in potrpežljivo prenašajo vse male in veeeeeelike muhe oglaševalskih zvezdnikov. Malo smo kofetkali, malo opravljali, malo plesali in se 'sve u svemu' imeli kar luštno.

Pravično je zmagal Futurin Maratonec.

SOFuckin' what

2007-03-23T14:22:00.000+02:00

V Portorožu sem. Na SOF-u. Skrbim za website. Imam lastno pisarno z razgledom na steno dvorane in steklene lustre. V kavarni prodajajo buče. Prešpricala sem vse žure, sem se 'šparala' za danes, ko uletijo Šedi, Boris in Urbe.

Takoj, ko tale cirkus pospravi svoj šotor in odpelje akrobate, krotilce levov in artistke, se javim.

You keep your distance with a system of touch

2007-03-10T12:10:00.000+02:00

8. marec my ass

2007-03-08T21:53:00.000+02:00

Gledam Trenja in Milijonarja. Grozno. Boli me glava.

Trenja so v znamenju 8. marca. Kot ženski so mi uredniki na POP TV za osmi marec podarili dragoceno uro in pol in me v njej počastili s - tračarjenjem. So si rekli, to vendar zanima vse ženske, zakaj bi jih obremenjevali s težkimi temami, dajmo jim malo lahke zabave, da revice ne bodo preveč razmišljale. Konec koncev ni dobro, če jim gre preveč neumnosti po glavi. Se bo katera še spomnila, da bi bilo fajn spregovoriti o (ne)zaposlovanju žensk, odpuščanju nosečnic, suženjskem delovnem času ali kakšno podobno traparijo, pa bomo imeli godljo!

Kot najbolj reprezentativne predstavnice nežnejšega spola so povabili Alenko Vidrih, ki je v filmu Patriot z nekaj kliki na Spektruma rešila Slovenijo pred nuklearno katastrofo, sestro Meto Potočnik, da bomo videle kaj se to pravi spoštljivost in ponižnost do vsemogočnega, Jerco Mrzel, ki je pred leti s ključi spraskala avto ženske, ki ji je prevzela Möderndorferja, Hildo Tovšak, ki robanti kot kakšen dec, Marto Kos, ki jo vsake toliko časa 'žuti' omenijo, ko ji možek kupi novega Audija, od solarija čisto oranžno Bernardo Jeklin in Sašo Lendero.

KOGA ZA BOŽJO VOLJO ZANIMA MNENJE SAŠE LENDERO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Včasih verjamem, da inkvizicija sploh ni bila slaba ideja.

Pri Jonasu imajo ljudje težave s prvimi petimi vprašanji. Svet gre v k***c.

P.S.: V senceh mi razbija. Na Trenjih pravkar še prispevek o silikonskih joških. Razpisujem tiralico na Slaka.

Obsessive

2007-03-03T00:13:00.000+02:00

Zdaj, ko smo si že malo bolj blizu in vam povem tudi kakšno skrivnost, vam lahko zaupam še nekaj o sebi, kar blazno zabava vse moje prijatelje.

Imam 'issue' s knjigami in revijami. Namreč - tako kot nekateri ljudje kopičijo prazne steklenice, drugi stare obleke, tretji pse in mačke, tako jaz kopičim knjige. Recimo, da imam v svoji zbirki veliko več knjig, kot jih povprečen Slovenec prebere v celem svojem življenju. Moja soba jih je polna. S knjigami sem dobesedno obdana. Imam jih na in v omarici zraven postelje, ob steni, nekaj jih je v omari v dnevni sobi, ogromno jih je tudi na podstrešju (te ne štejejo, ker sem jih prebrala tam nekje do konca osnovne šole).

Ampak to še ni vse. Ne konča se samo pri kopičenju. Tukaj je še SISTEM. Namreč, knjig in revij ne velja brati kar vse povprek. Berem jih lahko samo v takšnem vrstnem redu kot sem jih nakupovala. Danes sem si recimo kupila knjigo Tender is the Night (F. Scott Fitzgerald), ampak jo bom prebrala šele čez cca. 2 leti (če bo šlo vse po planu). Preden se je lotim moram namreč prebrati še 138 knjig, ki sem jih kupila pred njo. To zna biti strašno sitno, saj se trenutno prebijam skozi nekaj knjig, ki sem jih kupila v enem od bolj trapastih obdobij svojega življenja (J.R.R. Tolkien - Lays of Beleriand? wtf) in me danes niti najmanj ne zanimajo - ampak sistema se je treba dosledno držati.

Z revijami je ista pesem. Vsak mesec si kupim Vanity Fair, Total Film, GEO in National Geographic (American, of course). Vsak teden Mladino. Eno goro revij prinesem vsako leto s SOF-a. Kup raste. Zadnje pol leta nisem imela bog ve koliko časa za branje, zato trenutno berem Vanity Fair iz oktobra 2005, če ga končam med vikendom se lotim Total Filma iz istega meseca. Vsi takrat aktualni filmi so že davno dosegljivi na DVD-ju, kar je ravno prav. National Geographic pri moji postelji je iz leta 1990, ampak to ne velja, ker gre za vintage kolekcije. Hvala bogu za internet, da sem vsaj malo na tekočem s svežimi novicami.

Strašno čudaško, vem. Zdi se mi, da si zadnje čase tudi veliko preveč umivam roke, ampak o tem kdaj drugič.

O bajsikah in fejst fantih

2007-02-18T03:06:00.000+02:00

Zmotno je prepričanje mnogih, da imamo okrogle ženske dolgočasno spolno življenje in da so punce z 'odvečnimi' kilogrami všeč samo obupanim moškim. Ni res. Upam se celo trditi, da imamo prav bajsike največjo srečo z moškimi in navadno poberemo (pa tudi pojemo) samo najslajšo smetano (posuto s čokolado in višnjami). In ker sem danes dobre volje, vam bo razkrila našo malo skrivnost.

Namreč - moške, ki se 'palijo' na bajsike lahko v grobem razdelimo v tri skupine:

1. moški, ki seks z debelo žensko smatrajo za 'kinky' spolno prakso - da, res je, nekateri desci verjamejo, da je seks z bajsiko vsaj enako, če ne celo bolj devianten kot npr. tepežkanje ali seks na javnem mestu ali kaj podobnega. In če ima moški oziroma fant že tako bujno domišljijo lahko skoraj z gotovostjo zatrdimo, da se bo v praksi prav tako dobro obnesel.

2. moški, ki imajo doma punce, ki redno hodijo k jogi, se makrobiotično prehranjujejo in ne zamudijo nobenega termina pri kozmetičarki - tile so najbolj hecni. Navadno lepi in uspešni. Aferica z bajsiko jim pomeni nekaj podobnega kot vikend paket v najbolj luksuznem hotelu z vsem razvajanjem, ki sodi zraven. Ne samo, da se radi stiskajo k okroglim telescem, skok čez plot izkoristijo tudi za neusmiljeno basanje s sočnimi biftki in sladkimi torticami (na obisk obvezno prinesejo vsaj bonboniero). Sicer se potem poklapano vrnejo k svojim postavnim lepotičkam, a če te srečajo v mestu, vedno navihano pomežiknejo.

3. moški, ki jih videz sploh ne zanima in imajo raje fajn punce - tile so blazno redki, a jih najlažje najdemo prav bajsike. Vedno (brez izjeme) najboljši fantje, kar jih sploh hodi naokrog. Če se same držite enakega načela sta neskončna sreča in zadovoljstvo praktično zagotovljena. Konec koncev, ali niso to sanje vsake ženske?

Draga bralca,

2007-02-13T22:13:00.000+02:00

Ne znam zakompliciranih besed in ne zmorem besednih lupingov in piruet. Tujke so mi tuje, metafore se mi zdijo kičaste. Svojih misli ne mislim deliti, s svojimi strahovi nočem težiti. Moje življenje ni razburljivo, najraje doma v pižami berem knjige. Ne morem vam postreči s kakšno vratolomno pustolovščino ali romantično komedijo. To se mi dogaja bolj poredko. Žalostne dogodke vam zamolčim, kadar sem vesela nimam časa za blog.

Nič kaj prida blogerka, žal.

Semenj slabega okusa

2007-02-02T22:03:00.000+02:00

Mene pa ni sram, da gledam EMO. Ko prideš takole zmatran iz službe, kjer je treba biti vljuden in prijazen, ni lepšega kot malo psovati nacionalkin TV program (čeprav je tole dobrodošel oddih od večnih pogovornih oddaj, ki jih običajno vodi natabletkana Ljerka Bizilj).

Pol EME je šlo žal mimo mene, ampak zamujenega ne gre objokovati. Priklopila sem se ravno med nastopom Brigitt Rose (mora da joj je tata bio gasterbajter). Grozno. Ali je to javna vaja na napol dograjeni scenografijo ali oni to resno mislijo? Brigitt sem takoj pozabila, na živce mi gre njeno ime.

Mojca Mavec mi sploh ne gre v račun. Punca zgleda dosti gut, pametna je tudi ... zakaj, Mojca? Kako to, da se ti še vedno da? Upam, da si vsaj sitna zjutraj, ko moraš spet v službo, danes bo dolga ... Dominko se drži nazaj, škoda. Geji znajo biti tko zabavno nesramni. Cerkev ne pusti. Spomnim se Zlatih petelinov v Cankarjevem domu (pred leti), ko je Mario Galunič po nastopu Nuše Derenda (ali je bila Saša Lendero ... nisem zihr) prišel na oder, jo uščipnil za špehec na trebuhu in rekel: "Tole se pa kar fino trese."

Med nastopi muzičarji 'ocenjujejo' drug drugega. Pridno so se na pamet naučili scenaristovo besedilo. Neskončno bolj zanimivo (in iskreno) bi bilo, če bi jim v garderobe nastavili skrite mikrofone.

Folkrola so bad. Ne vem zakaj se mi je vedno zdelo, da je to en dost OK bend. Mogoče zaradi imena. No, definitvno pomota. Komad je obupen, besedilo bedasto (itak), po odru skače 5 fotrov. Rok Kosmač je omleden že po defaultu. Starim gospem po celi Sloveniji se utrne solzica.

Teja Haver poje "I can be your pussycat and you can play with me" in "I'll be your bitch for eternity". Ups, ne, na uradni spletni strani piše "I'll be your peach for eternity". Hm. Za vse večne čase bom tvoja breskev? Anyway, zgleda kot bitch.

Nude so tud en hecn bend. Isti problem kot Mavčeva. Na EMI nastopajo že četrič in spet bodo zvisel. Dermolu odpustim marsikaj, ker je fejst fant.

Žana zgleda kot Saša Lendero, pa tudi fuša isto. Fantom iz opere ji prinese violino, da bi nam bilo vsem jasno, da je Žana resna glasbenica in ne samo en par silikonskih jošk.

Med nastopom Zlatih muzikantov sem si šla narest kruh z marmelado. Prizanešeno jim je.

Tadeji Fatur je komad napisal Bor Zuljan. Zuljan se mi je kar naprej brezsramno prilizoval, ko sem kot najstnica delala v štacuni z glasbili, samo zato, da bi dobil popust na strune. Tadeja je čisto nekarizmatična, komad pa nima melodije. Tekst gre "Tanja, ni lahko teh čustev skriti, Tanja, ogenj je težko gasiti ..." ... mogoče govori o punci, zaljubljeni v punco, čeprav se bolj nagibam k mnenju, da ga je Zuljan prodajal povsod naokoli, dokler ni našel hvaležne stranke, ki je zgolj slučajno ženskega spola.

Steffy & Donald Trumpet so čista zmaga. Bejba zgleda nima treme, bi jo pa res morala imeti. Na sajtu piše "Pevsko se je izpopolnjevala pri Teji Saksida (spremljevalna vokalistka Omarja Naberja na Pesmi Evrovizije 2005) in trenutno pri Tanji Grlica." Jaz temu pravim: "Blesavi zbunjuje ludog.". Tekst je tudi hud: "Zadel si me v živo (ali poje v žilo - nisem čisto šur), v Ahilovo tetivo ..."

Tazdanji je Denis iz Game Over. Baje mu glasba ogromno pomeni, zato se je odločil za solo kariero. Kolikor vem sta se tadruga dva od Game Over preveč zredila, da bi najstnice še omedlevale, pa itak je samo Denis znal peti. Škoda, da ga Hit Factory Geržina vzgaja v novega Sebastiana, če bi prišel v roke Mirkotu in Pieru bi mogoče lahko Justina Timberlakea nardili iz njega.

'Prireditev' so zaključili z venčkom uspešnic Saše Lendero. Najboljše so šparali za konec. Zdi se mi, da je v tej obleki nastopila že vsaj 5x. To se za prvo damo slovenske govedarije vendar ne spodobi. Mama, mama, Saša ljubi cigana Jana. O bog!!! Ste opazili, da med vsakim intervjujem na koncu zapoje. In še zdaj v kamero pozdravlja vse domače, vse sosede, vse sošolce iz 7.b in vse, ki jo poznajo.

Jutri zadnje kolo vodita Mario Galunič in Helena Blagne. To bo šele smeha. Če bom dobre volje se oglasim.

Srečne nove lete

2007-01-01T20:23:00.000+02:00

Dragi moji mucki in miškice, želim vam veliko sreče in zdravja in toplih src.

Soundtrack of our lives Vol.7 - Ol' Blue Eyes Edition

2006-12-17T23:12:00.000+02:00

Send in the Clowns
I've got you under my skin
The Lady is a Tramp
One for my Baby (And one more for the Road)
Here's that Rainy Day

You must remeber this, a kiss is still a kiss

2006-12-09T19:02:00.000+02:00

V življenju sem poljubila veliko fantov. Ne preveč, da ne bo pomote, ravno prav. Prvega lupčka sem dobila že v 4. razredu osnovne šole, v 7. pa me je Nino na klopci v parku za našim blokom naučil 'francoskih poljubov'.

V najstniških letih sem se poljubljala največ. Tako pač je v najstniških letih. Greš ven, spoznaš prijatelja od prijatelja, brata od sošolke ali kaj podobnega in že se stiskaš in kušuješ v kakšnem temnem kotičku K4 (ja, v K4 se je tudi včasih veliko lupčkalo). Ko je ura odbila tretjo in smo šle s prijateljicami na zadnji avtobus smo se razšli enako brezskrbni, kot smo se spoznali. Nikoli me ni preveč skrbelo ali me bo naslednji dan poklical ali ne. Saj sva se vendar samo kušvala. Big deal.

Hecno, kako se poljub kasneje zakomplicira. Kar naenkrat ni več samo poljub, o ne. Danes je poljub premišljen. Ko nastopijo metuljčki in ognjemeti s poljubom koraka sto vprašanj, dvomov, pomislekov, mnenj, teorij in scenarijev. Takrat navadno pogledam v tla in nadaljujem s kakšno banalno temo, ognjemeti pa ugašajo.

Restesssss

2006-12-07T21:57:00.000+02:00

I have a restless heart.

Turn yourself around, you weren’t invited

2006-11-11T18:32:00.000+02:00

Spoštovani oglaševalska agencija Publicis in marketing služba podjetja Mobitel,

septembra sem prekinila naročniško razmerje pri Mobitelu in ga sklenila pri Si.Mobilu, ne zato, ker bi bil Mobitel premalo fancy ali stylish ali trendy, ampak zato ker ste me odirali. Enostavno mi ni bilo več jasno, zakaj vam vsak mesec nakazujem 12.000 SIT, če me enaka količina pogovorov in SMS-ov pri Si.Mobilu stane 5.000 SIT. Pa lahko govorim kadarkoli. Ni mi treba čakati vikenda.

Poleg tega mi je počil film, ko sem več ali manj vsak mesec stala po pol ure v vrsti za plačilo računa v vašem centru v City Parku, medtem, ko so se arogantne prodajalke (ki se delajo kot da so zaposlene v Guccijevem butiku na 5. aveniji) hihitale za pultom in probavale katere slušalke jim pašejo k torbici. Šli ste enostavno predaleč. In nič me ne bo prepričalo, da se vrnem na Mobitel. Niente. Nada.

Niti ta dosadna reklama, s katero mi najedate že dva meseca med vsakim oglasnim blokom, na kateremkoli programu. Pa ste vi normalni? Ste že kdaj slišali, da pretiran zakup medijskega prostora med publiko povzroča odvračanje od oglaševanega izdelka in blagovne znamke? Saj se vam je popolnoma zmešalo. Vrnite mi prosim Veselove in Vincijeve oglase, ki so bili ravno prav dozirani, tako da smo čakali, da jih vidimo.

S spoštovanjem,

Urbanapodgana

P.S. Hotela sem narediti link na kakšnega od starih dobrih Mobitelovih oglasov, pa sem pod geslom 'mobitel' na YouTube-u našla tole:

Špeckahla

2006-11-03T21:24:00.000+02:00

Spomladi sem za Gloss delala intervju z Žigo Aljažem, članom street art ekipce Zek Advance. Fantje delajo res dobre stvari, pa naj bodo to graffiti, t-shirti, logoti ali ilustracije kar tako. Če na sprehodu po mestu ne buljite samo v tla ali izložbe, ste gotovo že opazili njihov logo - enega takega mal čudnega zajca. Pokasiral so celo nekaj nagrad, med katerimi je najbolj fancy Europrix Top Talent Award 05, ki so jo dobili za Stripgenerator.

Med prazniki sem poslala na enega mojih najljubših blogov - Drawn - en mejlić, v katerem sem omenila, da tile Zeki delajo ene zadevice, ki jih utegenejo zanimati in jih povabila, da malo počekirajo njihove websajte.

In glej ga zlomka, urednikom Drawn-a so bili očitno všeč, zato so objavili en lep postek. V oklepaju pa so se mi še celo zahvalili. Cool, ne?

P.S.: Pukemona, ki je na slikci, mi je (v kartonasti različici) Žiga šenkal kot darilce pri intervjuju. Trenutno mi dela družbo na moji mizi v službi.

Slovnične težave

2006-11-02T22:16:00.000+02:00

Kaj je bolj prav?

1. Zjutraj sem vstala, šla na WC in potem nazaj spat.

ali

2. Zjutraj sem vstala, šla na WC in potem naprej spat?

5 moških in 4 zadovoljni gledalci

2006-10-31T14:01:00.000+02:00

Najprej vam moram priznati, da sva si s Šedijem razdelila naloge - on bo poročal o naši junaški udeležbi na včerjašnjem 'protestu' proti maltretiranju Romov, jaz pa bom za vas, dragi bralci, poročala o obisku predpremiere predstave 5moških.com*. A sem se mogoče malce uštela pri razdelitvi nalog, saj mi tale 'kritika' danes ponoči ni dala spati, pa tudi celo praznično jutro se presedam iz enega kavča na drugega in kujem besede.

Naj začnem z Jurijem Zrnecem? Naj se razpišem o tistih famoznih Viktorjih, ki bi jih vsi radi gledali vsaj še dvakrat? Ste si kdaj mislili, da boste hoteli gledati re-run Viktorjev? Jaz tudi ne. Naj spregovorim o Juriju Zrnecu kot odrešeniku slovenske (žlahtne) komedije? Juriju kot naslednjem Ježku? Hm, glede na to, da zaidem v gledališče enkrat na 10 let bi to raje prepustila komu, ki se na to malo bolje spozna, a vseeno tukaj izjavljam, da verjetno ne bi šla v teater še nadaljnjih 10 let, če ne bi bil prav on podpisan pod 5moških. Mimogrede, ste si kdaj ogledali seznam dosedanjih slovenskih žlahtnih komediantov - komična zadeva, ni kaj.

Naj se lotim eseja o slovenski kulturi? O gledališčnikih, ki tožijo, da nekulturna raja ne hodi več v teater? Oprostite g. Pandur, ampak jaz nimam 12.000 SIT, da bi si kupila vstopnico za predstavo, ki je ne razumem in katere namen je razkazovanje krznenih plaščev ljubljanske gospode v publiki. Z 12.000 tolarji grem raje v trgovino po hrano za 14 dni. Veste, jaz sem bolj iz tistih družbenih krogov, ki so v času Shakespearja v parterju jedli klobaso, pili pivo in glasno vzklikali igralcem na odru. Zato sem se v Kulturnem domu Mengeš počutila doma, med svojimi.

Kaj pa 5moških? Sebastijan Cavazza, Lado Bizovičar, Matjaž Tribušon, Jurij Zrnec in Boris Cavazza. Kot Lindtova de luxe bonboniera. Hot hot hot Sebastijan, ki smo ga navajeni iz bolj 'umjetnićkih' vlog je odlično prestal stand-up preizkušnjo, Lado, eksplozivna mešanica pameti in karizme v komediji praktično ne more zgrešiti, Tribušon in Cavazza Sr. še preizkušata vodo, a bosta po nekaj predstavah plavala kot morska psa in Jurij, ki publiko z lahkoto pripravi, da mu jé iz roke ... oh, kako je lušno iti enkrat na 10 let v gledališče. Še posebej, če je to samo Kulturni dom v Mengšu.

*ekipca: Mati Špela, fant Shine, prijatelj Šedi, moja malenkost

Good people, good business

2006-10-27T22:33:00.000+03:00

S Šedijem zadnje čase pogosto razglabljava, kakšen biznis bi se lahko šla. Nekaj brez strogega delovnega časa, nekaj kar bi lahko delala tudi iz Žmauca in bi s tem seveda kar se da hitro obogatela bi bilo čisto OK za naju.

Jaz sicer še vedno sanjam o jušnem barčku, tam nekje na Cankarjevi bi bilo sprejemljivo, najraje na vogalu, ki ga trenutno okupira Studio Tivoli (če jih digitalci niso še pokopali). Vidim dolg mahagonijev jedilni pult in nekaj manjših separejev za zaljubljence. Poleg obveznih goveje juhice, gobove juhice in zelenjavne juhice bi imeli še sezonsko ponudbo - joto, boranjo, begovu ćorbu, hun-dun juhico in še kaj. Na jedilnem pultu so v steklenih kozarcih vse možne vrste zlatih kroglic, croutonov in fritatov, za pultom pa midva s Šedijem prijazno poklepetava z gosti. Imam celo ime, pa ga ne izdam.

Če že ne morem imeti jušnega bara bi imela vsaj barber shop. Tak pravi - newjorški. Kjer gospode najprej zavijejo v tople brisače, potem pa jih z ostro britvico (tisto nevarno) pobrijejo na 'dojenčkovo ritko'. Potem še malo pristrižemo frizuro in uredimo nohte et Voila! Sveže obriti, zadovoljni moški, ki dajejo bogate napitnine. Ime še iščem.

Soundtrack of our lives 2.0

2006-10-26T22:45:00.000+03:00

The Clash - Train in Vain
Freur - Doot Doot
Videosex - Kako bih voleo da si tu
Bauhaus - She's In Parties
Peter Murphy - Cuts You Up

Sitna sm

2006-10-19T18:25:00.001+03:00

Sitna sm. Kot drekc pekc. Sitnarim na vse konce in kraje. Sitnarim ob vsaki priliki in vsaki nepriliki. Sitnarim ker nimam dosti casha, sitnarim zaradi matkinega zdravja, sitnarim zaradi avtomobila, ki mi razpada, sitnarim zaradi joba, sitnarim zaradi slabega TV programa, slabih voznikov, sivih juter, ki jih ne morem prespati pod koutrom in zaradi tistih malih kepic mleka, ki plavajo na vrhu kave.

Ne sitnarim pa zaradi Shinea. To pa ne. On je priden in prijazen.

Engleska posla

2006-10-18T18:11:00.000+03:00

Moje navdušenje nad blazno ugodno in prijazno in sploh oh in ah rent-a-car kompanijo, ki nama je posodila Corso za potepanje po piŠkotski je nemudoma splahnelo ob prejetju oktoberskega računa za porabo na moji kreditni kartici.

Alamo me je že prejšnji mesec enkrat, ta mesec pa še dvakrat oropal za 23.50 GBP. S Šajnom naju je namreč na avtocesti proti Londonu pofotkal radar. Teh 23 funtov pa ni še kazen, o ne, ne, ne. Toliko stane fotokopiran A4 list, s katerim te gospoda na rent-a-car-ju opozorijo, da si storil prekršek, da pa bo naprej ukrepala britanska prometna policija. Administration fee. Trikrat.

Hi, Sugar

2006-10-16T12:37:00.000+03:00

Welcome back.

Breakbeat me, baby

2006-10-15T21:00:00.000+03:00

Včeraj se mi res ni dalo ven, ampak ker se je Šajnov crew maksimalno trudil z organizacijo festivala in ker se zadnje čase držim bolj doma, sem včeraj premaknila svojo rit na Breakbeatnikk 06, ki je obeležil tudi 10. obletnico Radyoyo.

All due respect Borisu in njegovi ekipci, ki so res hudo spedencali Vibin studio - za par ur je imela Ljubljana dosti spodobno koncertno dvorano, da o pregovorno hudem soundu sploh ne izgubljam besed. Pa Koronu in Lukatu, ki sta skrbela za video projekcijo - in to vrhunsko. Baje so tudi delavnice uspele, čeprav ne razumem, zakaj se stvar, kjer 'predavatelji' z odra razlagajo sedečim 'slušateljem' kako vrteti muziko, imenuje delavnica in ne predavanje. Kdo bi vedel.

Presenetil me je taprvi bend. Rennie Pilgrem & TCR Allstars so ga kar good žgali. Lani je bil prvi bend One-Self in so po petnajstih minutah že kar ornk najedali. Me je pa zato totalno razočaral Killa Kela, še posebej zato, ker je bilo mogoče malce preveč hypa v času pred festivalom. Ves čas njegovega nastopa se mi je v glavi vrtel film z naslovom "Cirkus je prišel v malo selo". Ne bi se čudila, če bi se modelu na odru pridružila brkata žena in Človek-slon. Briga me, če je model 100 x najboljši beat-boxer na svetu, I'm not impressed. Nekdo, ki mora med vsakim komadom tuliti "Slovenia is a beautiful country" že ne more biti kaj prida. Tip mi je čist pokvaril cel večer. Pravzaprav moram priznati, da mi je bil absoluten highlight Breakbeatnikka 06 Pierov set, pred prvim nastopom tujih gostov.

Med koncertom mi je tudi ena, ne preveč suha deklica, s petkami skočila na moje nogice, obute samo v tanke supergice. Danes je na tem mestu kar lepa modrica. Miška, naslednjič mi ne boš tako hitro ušla in te bom za ušesa, jasno? Domov sem se spokala, ko mi je bilo enostavno dovolj klepetanja s pijanim folkom, ki ga komaj poznam. Sem pa zaužila veliko THC-ja in zato gre danes vse bolj na easy.

Sicer je pa to point nedelje, mar ne?

Be Mindful*

2006-10-04T19:32:00.000+03:00

*slogan klana Calder

Dolžna sem vam še kratko poročilo z najinega potepanja po Škotski, in eto ... dolg poplačan.

Torej, Škotska je magična. Nebo nad njo je nizko, da se ga skoraj lahko dotakneš z roko in tudi najbolj potetovirani medvedje ti sredi noči nesebično pokažejo varno pot do prenočišča. Ljudje so tam bolj zadržani in tihi, ampak saj ni treba biti reglja, da veljaš za prijaznega. Vreme na Škotskem ni muhasto, vreme na Škotskem je ogromno in vseprisotno. To velja tako za goste sive oblake, ki se z Atlantika valijo proti Evropi, kot tudi za toplo sončece, ki razvaja golf igrišča na vzhodni obali.

In zgodovina ... vsak kamen, vsaka živa meja, vsaka hišica in vsak grad, vse buhti od burnih medklanovskih bojev, maščevanj, ljubezni in prijateljstev. Nad vhodom v največkrat fotkan grad, Eilean Donan, stoji kamnita plošča z napisom: "Dokler so tu notri McGrathi, Fraserji nikoli ne bodo zunaj."

In če se boste potepali po Škotski, nikakor ne zamudite Castle Stalkerja, mesteca Oban, gradu Craigievar, otoka Skye, prijazne gospe Araminte v najbolj romantičnem bed & breakfastu na svetu in nadvse zabavnih Highland Games. Edinburški festival pa mirno spustite. Itak nikoli ne boste dobili vstopnic zanj.

Domačini v Obanu na večernem ribiškem klepetu.

Castle Stalker - Monty Pythony so tukaj posneli zadnje kadre filma The Holy Grail.

Portree na otoku Skye.

Highland Games v Perthu.

I am not a happy camper

2006-08-04T16:15:00.000+03:00

Še trikrat gremo spat do Škotskih počitnic. Mene pa zvija in krivi. Ne maram avionov. Nekako nočem verjeti, da me ta težka kovinska ropotija lahko varno prevaža visoko po zraku. Kaj pa če bo nevihta? Kaj pa če bo jato beloglavih orlov posesalo v motor? Kaj pa če je avio-mehanika en dan prej pustila punca in ni bil preveč pozoren pri menjavi olja in filtra? Zoprno, zoprno. Ko sem letela iz Ljubljane v Tunis in iz Tunisa v Ljubljano sem se celih 105 minut z nohti držala za ročaj stola.

Če preživim polet me čaka še ena zapletena preizkušnja. Iz letala namreč nemudoma prestopiva v rentan avto z volanom na desni in se peljeva 650 km iz Londona do Glasgowa. Čisto preveč vratolomnih pustolovščin za en dan, se vam ne zdi? Oddahnila si bom verjetno šele tretji dan, tam nekje na Loch Nessu, pa še takrat me zna malce skrbeti, da ne bo iz vode pričofotala Nessie in me pohrustala z enim grižljajem.

Počitnice so pa res naporne.

Soundtrack of our lives Vol.5

2006-07-23T16:23:00.000+03:00

Happy sounds of Summer:

Desmond Dekker - Shanty Town
Musical Youth - Pass The Dutchie
The Skatalites - Guns of Navarrone
Dennis Brown - Money in My Pocket
Althea & Donna - Uptown Top Rankin'
Millie Small - My Boy Lolipop

Rdeči karton!!!!!!!

2006-07-11T22:12:00.000+03:00

Navijala sem za Francijo. Zaradi Zidanea. Ker se mi zdi thinking man's football player. Pa še tako 'zajebano' sexy je.

In načeloma nisem nasilne narave ... AMPAK RASISTIČNO ITALIJANSKO SVINJO BI NAŠUTIRALA TUDI JAZ ... če bi bila Zinedine Zidane.

Beam me up, Scotty

2006-07-11T21:50:00.000+03:00

Karte za avion ... kupljene, rent-a-car ... rezerviran, bed & breakfast v starem delu Edinburgha z razgledom na morje ... bookiran ... samo še dneve odštevam do 7. avgusta in besno vsrkavam vse možne informacije o poceni prenočiščih in must-see znamenitostih.

Any tips'n'tricks?

Taščin jezik in svinjska polovica

2006-07-09T18:37:00.000+03:00

Mite o zoprnih taščah in jezikavih snahah sem vedno imela – no, ja – za mite. Pa se mi je zgodilo.

Moja skoraj-tašča se vsako leto, na začetku pomladi, preseli v bungalov na najbolj slovenskem koščku hrvaške obale, Crvenem vrhu. Za navtične laike naj pojasnim da je Crveni vrh tista bela zaplata vis-a-vis Portoroža. Tam moja skoraj-tašča do novembra malo sedi na terasi in se jezi na spodnjo sosedo, se vsake toliko namoči v od kanalizacije grozljivo topli vodi, malo opravlja z ostalimi vikendaškimi tercialkami in ima sploh pod kontrolo celo naselje.

In tako je skoraj-tašča s svojo desno sosedo nekje tam okoli Umaga zbrskala nekega klavca, ki jima je prav poceni prodal odojka. Seveda nobena od njiju ne potrebuje svinjske polovice. Ampak kar je poceni je treba kupiti. Pujsek se je tako nekaj dni pajcal v kleti bungalova, na temperaturi cca. 25 stopinj in potrpežljivo čakal najinega petkovega obiska.

Še dobro nisem stopila iz avta, že mi je bil ponujen "majcen košček odojka, mi je ostal, pa bi ga dala tebi, za domov". V svetem prepričanju, da gre za ostanek kosila sem se lepo zahvalila in pojasnila, da sem pred pol ure pojedla sendvič. "Ne ne ne, pujsek je pripravljen za v skrinjo. Res majhen košček. Vzemi, no!" Okej, da bo mir v bajti privolim, kljub temu, da pri nas doma noben ni ravno ljubitelj svinjskih dobrot, še posebej ne v tej peklenski vročini.

Stara iz kleti privleče hladilno skrinjo in pred pakiranjem v avto pogledam vanjo. O moj bog! Česa tako ogabnega pa še ne. Torba je bila polna že rahlo usmrajenih prašičjih parkljev, nekje v sredi se je kodral repek, z vrha pa so me gledale žalostne mrtve pujskove očke.

Medtem, ko sem razmišljala, ali naj vseeno naložim razkosanega pujsa v mojo neklimatizirano Fiatovo Pando in če drugega ne, tvegam aretacijo na hrvaško-slovenski meji, so moja usta že oblikovala in izrekla odločen "Ni šans. Pujs ostane na Crvenem vrhu."

Pujs je ostal na Crvenem vrhu, jaz pa imam do nadaljnjega prepoved obiska. Sem pa še vedno ponosna hči svoje matere, ki je ves čas svojega zakona z mojim fotrom gojila pravo strupeno tašča-snaha hladno vojno.

E.R.

2006-06-28T15:56:00.000+03:00

Moje telo se zadnje čase ne opravlja svojih osnovnih delovnih obveznosti, hkrati pa si izmišlja neke nove funkcionalnosti, ki jih res ne potrebujem. Samo da ni dolgčas.

Rahlo zaskrbljena sem poklicala svojega zdravnika, ki me je z zdolgočasenim glasom vprašal: "Ste zadnje čase kaj pod stresom?"

Če sem kaj pod stresom? A se hecaš?

Počutim se kot katrca, ki jo v drugi prestavi gonijo 200 km/h do Pariza.

Ja sam malo žalostan

2006-05-02T16:21:00.000+03:00

Z žalostjo ne shajam preveč dobro. Ne znam je negovati mesece in mesece ali jo odgnati v enem tednu. Zažre se mi globoko pod kožo, jaz pa jo navadno poskušam neuspešno skriti pred zunanjim svetom. O njej razmišljam med jutranjim obredom v kopalnici, med vožnjo na delo, med maratonskimi sestanki, med dolgočasno rutino copy-pasteanja v službi, med posedanjem v baru s sodelavci, med vožnjo nazaj domov ter v tistem vmesnem času med budnostjo in spancem. Vsake si zaželim, da bi se me žalost naveličala in odšla, a se hkrati oglasi moja ves, ki mi ne dopušča pozabiti tistih srečnih trenutkov, ki jih ne bo več.

Pretentati jo poskušam na vse možne načine: na daleč se izogibam starim fotografijam, kotičkom, ki so mi bili tako ljubi, škatli s predmeti, ki me spominjajo na preteklost in spominom na lepše čase. A sem vedno znova in znova poražena. Poskušam odgnati zlovešče črne misli, a se moja pamet neprestano bojuje z njihovimi neskončnimi vprašanji. Ko že mislim, da sem zmagala v tej vojni se začne vedno nova bitka in moja vojska gre vsakič domov s polomljenimi kopji.

Lahko pa izkoristim svoje ponovno sestavljanje manjkajočih delcev in naredimi nekaj premikov na bolje. Saj to naj bi bilo pravilno ravnanje z žalostjo, kajne?

Spring is back in town

2006-03-21T17:07:00.000+02:00

V našo pisarno je uletela pomlad. Vsi imajo rdeča lička, kar naprej se nekaj šepeta po messengerju, nekateri dobivajo rožice od skrivnostnih oboževalcev, nekatere nadleguje hormonsko nabiti Tegobnik, pol jih je itak nosečih, eni so raztreseni, pa si kavo zlivajo za ovratnik ...

Držite pesti za kakšen office affair! Če nam rata bo tale blog veliko bolj zanimiv :)

Še je pravica na tem' svet'

2006-03-20T19:47:00.000+02:00

Jožeta Činča, enega slabega TV voditelja in precej slabega idiotka, je danes nekdo pretepel. Zgleda nisem edina, ki so se ji zdeli letošnji Viktorji strašno bedni. Mogoče bo tudi Drnačka dobila dve okol ušes.

Fotke od bebčka ne bom prilepila, ker nočem svinjarije na svojem blogu.

Ostala sva brez besed, ti si rekel ... "fuj"

2006-03-20T14:57:00.000+02:00

Moram priznati, da se Jadranke Juras malce bojim. Punca raklo pretirava s tem svojim aktivizmom. Ogromno ljudi pomaga kužkom in konjičkom in mucicam, pa iz tega ne delajo takšnega cirkusa kot ona. Jebiga, če si brez karakterja in karizme si pač moraš ustvariti eno "PR-temo". Jadri, ti nisi nobena gejša ali Ella Fitzgerald ali Brigitte Bardot. Če mene vprašaš, si ena čisto navadna koza.

Boga Jadri si je za na lanske Viktorje nadela KOLESARSKE NAJLONKE!!!, tri namizne pogrinjke in nonin šal. Letos je prišla oblečena v ciganko. Drugo leto nočem niti videti Viktorjev.

Za punce ... in fante, ki nas imajo radi

2006-03-20T14:46:00.000+02:00

The Thunder, Perfect Mind

Let's enjoy the moment of silence

2006-03-08T15:32:00.000+02:00

Tegobnik ta teden vihra po zasneženih planinah, mi pa v offisu uživamo v tišini. No drum'n'bass this week. Občasno si zarolamo kakšen komad, ki vsebuje kitare. Toliko, da ne pozabimo.

And the Oscar goes to ...

2006-03-07T16:30:00.000+02:00

No ja, moja Oscarjevska intuicija še vedno v okvari. Ampak sem z izidom vseeno zadovoljna. Letos je bil kar hud boj dobrih filmov. Težko se je bilo odločit.

Moj Oscar gre Sašu Podgoršku za Divided States of America (Razdružene države Amerike). Briljanten dokumentarec o turneji Laibacha po ZDA (2004/2005) in tamkajšnjem stanju duha, takoj potem, ko je George W. spet ukradel volitve. Izjave obiskovalcev koncertov so naravnost 'scary'. Mislim, da se imajo ta trenutek precej bolj slabo, kot so bili vsa ta leta prepričani, da se imajo slabo Rusi. Oscarja za moško vlogo pa vsekakor namenjam Petru Mlakarju za njegov predkoncertni govor. "Amerika je svojevrsten fenomen, saj je edina država na svetu, ki je iz barbarstva prešla v zaton, brez vmesnega obdobja civilizacije."

Oscarja za glavno žensko vlogo dobi Andreja Virk Žerdin, ker je prenos Oscarjev vodila popolnoma nemoteče za gledalce, brez odvečnega duhovičenja in s 'perfect timingom'. To že več let ni uspelo nobenemu od tako zvanih 'komentatorjev', še posebej nagravžen je bil komentar Nine Gajić (samozvane Murphy), ki ji ni uspelo prepoznati nekaterih A-list igralcev, zato jih je ves čas psovala z 'neznanec, ki spremlja Jennifer Lopez' (Ben Affleck), 'smešni gospod, kateremu žal ne vemo imena (Robin Williams) itd.

And the Nominees are ...

2006-03-06T00:06:00.000+02:00

"... George Clooney se je dolgo bodel s producenti, da so mu dali denar za Lahko noč in srečno, črno-bel film, ki se ukvarja s trenutno tako neaktualno temo, kot je preganjanje komunistov ...".
Mateja Košir, Nedelo, 5.3.2006

O ti trapa, trapasta.

Oscarjevska tekma se bo čez nekaj uric zaključila. Domnevno v prid gay westerna Brokeback Mountain, ki je najopaznejši kandidat za še enega iz serije politično korektinih oskarjev. Pri nas doma navijamo za Clooneya.

No, tole pa je moja napoved letošnjih dobitnikov. Jutri bomo vedeli, če je moja Oscarjevska intuicija kaj prida.

(Nekaj sem jih pa ugotovila. Ti so boldani.)

Glavna moška vloga: Phillip Seymour Hoffman (Capote)
Moška stranska vloga: Jake Gyllenhall (Brokeback Mountain)
Glavna ženska vloga: Reese Whiterspoon (Walk The Line)
Ženska stranska vloga: Catherine Keener (Capote)
Animiran celovečerni film: Wallace & Gromit in The Curse of The Were Rabbit
Scenografija: Good Night and Good Luck
Fotografija: Good Night, and Good Luck
Kostumografija: Walk The Line
Režija: Good Night, and Good Luck
Celovečerni dokumentarni film: Street Fight
Kratki dokumentarni film: The Mushroom Club
Montaža: Crash
Tuje jezični film: Joyeux Noël
Maska: Star Wars III - Revenge of the Syth
Glasba: Brokeback Mountain
Pesem: Travellin' Through - Dolly Parton (Transamerica)
Film: Good Night, and Good Luck
Kratki animirani film: One Man Band
Kratki igrani film: Cashback
Montaža zvoka: King Kong
Obdelava zvoka: Walk The Line
Specialni efekti: King Kong
Prirejeni scenarij: Brokeback Mountain
Izvirni scenarij: Crash

I feel very olympic today

2006-02-22T21:36:00.000+02:00

Ne vem, a so se ga fantje v športni redakciji TV Slovenija danes malo napil (ali pa celo napohal), ampak Igor E. Bergant je imel naravnost Churchillovski nagovor narodu, ki je šel nekako takole: "La Reppublica bla bla bla glasovanje bla bla bla najlepša olimpijka bla bla bla glasujte bla bla bla". Retoričnih lupingov vrlega športnega govorca si ne upam ponoviti iz istega razloga kot muslimani ne upodabljajo prerokov in najvišjega. Človeku pač ni dano, da bi upodobil kaj tako veličastnega.

Torej, italijanski časnik La Reppublica izbira missico olimpijskih iger v Torinu. V konkurenci (in če je verjeti Igorju Egonu tudi v prednosti) je tudi naša smučarka Tina Maze. Tina je imela na tekmi veleslaloma strašansko smolo in po stari navadi zdaj vesoljna Slovenija viha nos nad njo, ampak klinc jih gleda, mi bomo glasovali zanjo, a ne?

Če jo pa kdo kaj vidi naj ji sporoči, da naj na svoji spletni strani popravi stavek Welcome to my web page ... website, Tina, website. Pa Write me popravi v Write to me. Ob tej priliki bi skrbnike Delovega portala prosila naj arhiv novic že končno enkrat uredijo po datumu. Zadnje na vrhu, najstarejše na koncu. Pol ure sem iskala Tinine rezultate. Se opravičujem, predolgo sem v službi zadnje čase.

Baba rekla, baba kazala

2006-02-21T12:44:00.000+02:00

Moji trije najljubši pregovori in reki:

Ako spavaš s dijecom budiš se popišan.
Može seljak iz sela al' ne može selo iz seljaka.
Na prijateljskim utakmicama pade najviše golova.

She's so Lush

2006-02-19T00:58:00.000+02:00

Načeloma ne verjamem v maže in pomade, ampak vsake toliko se grem malo afnat v žajfasto trgovino Lush. V štacuni dela ena punca, ki kar naprej lazi za mano in z 'let the sunshine' nasmeškom kot kakšna naučena opica reglja kako je ta krema super za mozolje, tale puder pa krasno odpravi celulit. Takoj ko se odločim za en predrag artikel, že mi pod nos moli drugega, ki je blazno primeren za mojo kožo.

Če mi ne misli dati miru bom nekega dne pograbila najbližjo home-made not-tested on animals yummy yummy coconut samba body lotion and peeling žajfo in ji jo porinila naravnost v blebetajoči tree-huggin'-hippie-crap goltanec.

Spin Doctors

2006-02-16T11:07:00.000+02:00

Včeraj se je za kratek čas na BBC-ju, Washington Postu in NY Timesu pojavila novica o novih fotkah in video posnetkih mučenja zapornikov v ameriškem gulagu Abu Ghraib. Danes je zgodba na BBC-ju umaknjena med ostale "B klasa" novičke, na obeh ameriških sajtih pa o njej ni ne duha ne sluha.

Ena od glavnih novic je še vedno ne-novica o tem, kako se Dick Cheney kesa, da je ustrelil svojega lovskega buddyja. "I'm the guy who pulled the trigger and shot my friend. And I say that is something I'll never forget." Hm, kaj se mora šele povprečnemu ameriškemu marincu dogajati v glavi.

No, vsekakor jim prav pride, da vsi ugledni časniki raje žvečijo podpredsednika kot Abu-Ghraib.

Human Nature is weird Vol.1

2006-02-15T13:54:00.000+02:00

Poslušaj, ti bedak blesavi. Če ti že 14 dni ne dvigujem telefona, ne bo pomagalo niti to klicarjenje 10-krat na dan. Ne, nisem na smrtni postelji, nihče od mojih bližnjih ni umrl, v službi sem ravno toliko kot sem bila prej, samo NE DA SE MI POGOVARJATI S TABO.

Shine je že čisto znerviran od tega zvonenja. SMS-e mi pošiljaš ob 7.15 zjutraj. A si blesav? Od mene zahtevaš pojasnila zakaj se ne javljam - zakaj že? Zakaj naj bi bila dolžna nekomu, ki ni niti moj prijatelj razlagati zakaj se mu ne javim na telefon?

Vsak normalen človek pokliče, če se ne javim počaka da ga pokličem nazaj. Ne ti. Če bi počakal prvič, bi te poklicala nazaj, verjemi mi. Tako pa je z vsakim naslednjim klicem samo slabše in slabše.

Če greva dvakrat na kavo še nisva prijatelja. In jaz svoje prijatelje že imam. Vsa mesta so zasedena, ko bo kakšen razpis bom poskrbela da nikoli ne boš vedel. Ne zanima me tvoja punca, sploh je ne poznam in ne zanima me tvoj rojstni dan. Couldn't care less.

Na skrivaj upam da bereš tale blog, ker nočem, da me pripraviš do tega, da ti to povem v živo. Navadno se skušam izogibati konfliktom in nerada ljudem solim pamet. Poleg tega si dovolj star in izobražen, da bi moral sam razumeti, da so to stvari, ki jih počnejo najbolj sick psihopati.

Besna sem. In očitno nedosegljiva na moj izklopljen GSM. Fuck.

Confessions of a Sunday shopper

2006-02-15T13:12:00.000+02:00

Saj sem vedela, da to ne bo trajalo ... vse civilizacije stremijo k temu, da bi nekega dne trgovine bile odprte ne samo ob nedeljah, ampak tudi 7/11, 24/7, skratka kadarkoli ti zmanjka mleka, kruha, nutelle, kave ali čikov.

Zadnjič sem neko soboto v tavelikem Mercatorju stala eno uro v vrsti in vohala prešvicane fotre, naparfumirane mamice, posrane in poscane otroke ter umirajoče starce. Zaprla sem oči in si potiho zaželela nedeljskega miru v štacuni. Toliko, da so se mi naredile gube na čelu. Pomagalo je.

Kapavem

2006-02-09T19:58:00.000+02:00

Kapavem kaj naj vam napišem. Nič pametnega se ne dogaja. S Shinemom se imava super, tako super, da je že kar kičasto. Kič je fajn. Oddala sem članek za Gloss, ful so zadovoljni, jaz imam tremo pred vsemi temi ljudmi, ki sem jih opisovala v članku. Po 8 vrstic za mlade genialce, ki imajo pri 25-ih petkrat daljše CV-je kot jaz ... grozno. Ko izide si bom dala vrečko na glavo. Na jobu je gužva, ampak mi zaenkrat kar sede biti v očesu orkana. V največji paniki se navadno največ naučiš. Samo ni cajta za kakšne dogodivščine, da bi vam kaj pametnega napisala. Zavrtite si komad Kadar sva sama od Olivije, to je moj pomladni hit (z enoletno zamudo). Pa lepo se imejte do naslednjega posta.

Izgubljena partizanka

2006-01-30T23:21:00.000+02:00

S Shineom naju nadaljevanka Lost ni kaj prav dosti zanimala, dokler se iz džungle na otoku ni prikazala Mira Furlan.

Vsi, ki ste se rodili po letu 85 takoj vprašajte fotra kdo je Mira Furlan. Po vsej verjetnosti mu bo pogled odtaval tja nekam v najstniška leta, ko sta bila bratsvo i jedinstvo še zakon, ko smo se v šoli učili cilirilico, poslušali Idole in Videosex, ko smo nosili Startaske in poznali vse partizanske filme na pamet.

Mira je bila ultimativna bejba yu-filma. Navadno je igrala usodno zapeljivko, ki se je slej kot prej znašla gola pod glavnim junakom. Moj fotr je takoj, ko se je pojavila na ekranu, zahteval popolno tišino v stanovanju.

Vojna in nek brezvezen škandal zaradi njenega nastopa na festivalu v Beogradu (Mira je hrvatica) sta jo pregnala v Ameriko, kjer je zelo hitro dobila vlogo v TV seriji Babylon 5 in nemudoma postala glavna igralka v mokrih sanjah čudaških skoraj-trekijev. Ampak s tistim lateksom na glavi niti približno ni bila tako sexy kot s partizansko čako in peterokrako zvezdo.

Prav vesela sem, da jo spet vidim. Moram poklicat fotra, vprašat če gleda.

Ženska

2006-01-30T14:41:00.000+02:00

Zadnjič sem delala intervju s slikarko Anteo Arizanović, ki je ena super baba. Prav nič slikarsko se ne obnaša, kar je dovolj za par + pik pri meni. V sredo 01.02. ima otvoritev razstave v Bežigrajski galeriji in je povabila vse dobre ljudi. Če imate cajt se pridite pokazat. Baje bo tud neki pijačke.

šEMA

2006-01-29T23:08:00.000+02:00

Na EMI nič novega. Natalija Verboten se preveč trudi, Saša Lendero je joke, Katrinas so omledne, scenarij za pobruhat, voditelji sami sebi smešni in prav nikomur drugemu, rezultati mi sploh niso bili jasni, zmagal je spet nek Mariev maziljenček, Omar sucks, Ru Paul se bo spet bunil, Evropa nas bo pozabila po prvem taktu.

Včasih smo se s prijatelji zoraganizirali in skupaj šimfali, kritizirali ali pa celo navijali (za Alyo, če je bila skoraj naga). Zdaj se nam tudi to ne da več.

Intelektualac, sam sebi stranac

2006-01-26T22:44:00.000+02:00

Marko Crnkovič - all style, no content.

Konec hibernacije

2006-01-26T22:36:00.000+02:00

Dober večer,

zimskega spanja je konec, na jobu je že cela akcija, Glossu sem do konca naslednjega tedna dolžna en ne tako velik, ampak strašno delikaten članek, družabno življenje je pičilo proti good vibes, zebe me do kosti ... saj razumete ...

Hej, če vam je bilo dolgcajt brskajte po temle ... veliko avatarjev za messingerja za pokrast.

Men-rat

2005-12-30T12:56:00.000+02:00

Če bi slovenski glasbeni založniki resnično verjeli v izvajalce, s katerimi podpisujejo pogodbe, jim ne bi bilo težko vložiti tudi nekaj denarja vanje. Število prodanih plat je namreč skoraj po pravilu sorazmerno z denarjem vloženim v projekt.

Ti isti gospodje bi potem dobro premislili, kdo je vreden njihove investicije. Sredstva vložena v projekte bi skrbno negovali s kvalitetno PR oskrbo, z dobro managersko mašinerijo in z osveščanjem mularije o posledicah piratiziranja.

Tako pa podpisujejo vsako netalentirano opico s silikonskimi joški, saj jim tistih nekaj tisoč tolarjev, ki jih zaslužijo z njimi, pride prav pri registraciji obveznega glasbeno-založniškega Audija.